O zloglasni reformi krajevnih uprav
Domet zanimanja preprostih volivcev (takih, ki se s politiko ne ukvarjajo) za poslovanje javne uprave navadno ne presega meje zasebnih – trenutnih interesov, ki jih lahko uokvirimo v skrb za gradbena dovoljenja, davek na nepremičnine, ločeno nabiranje odpadkov itd. Tako vedenje ni napačno, je pa morda strateško zgrešeno. Še zlasti ko smo v obdobju korenitih reform, kakršna je sedaj deželna, ki bo močno preobličila ustroj naših javnih uprav: ta bo tako ali drugače zarezala v naš vsakdan in – kar se nas manjšincev tiče – tudi v naše narodno telo.
To je dejansko sinteza problema, ki sta ga v dvorani Grudnove hiše v sredo, 6. maja, na povabilo mladinske sekcije Mladi za Prihodnost analizirala in razčlenila deželni svetnik in podpredsednik deželnega parlamenta Igor Gabrovec ter pravnik in občinski svetnik v Doberdobu Marko Jarc.
Reformo krajevnih uprav v vidiku ustanovitve teritorialnih unij (kar dejansko pomeni poenotenje pristojnosti različnih občin, njihovih uradov in občinskih svetov v večjo teritorialno enoto) je deželni zakonodajalec izvedel, sklicujoč se na izgovor, da bosta državna in deželna blagajna imeli več finančnega kisika v odnosu do stabilizacijskih politik, kot smo temu nekoč pravili. “Nihče, niti odbornik Panontin in njegovi funkcionarji pa dejansko ne vedo povedati, v kolikšni meri bi nov ustroj razbremenil javno bilanco”, je dejal Gabrovec.
Medobčinsko združevanje bi v bistvu razvrednotilo vlogo in pristojnosti manjših občin in jih domala izenačilo skromnemu pomenu, ki ga imajo rajonski sveti. Na območju FJK bi tako uredili 17 unij, na Tržaškem bi en tovrsten osebek sestavljale vse občine pokrajine s težiščem na občini Trst, Posočje pa bi bilo razdeljeno na dve enoti. Na podlagi doslej začrtanih teritorialnih obsegov novih upravnih osebkov se njihova oblika razteza vodoravno, od obmejnega pasu do Furlanije. To postavlja naše ‘slovenske’ občine, ki so zgoščene na skrajnem vzhodnem predelu, v škripce zlasti glede ohranjanja ravni zaščite, ki jo določa zaščitni zakon.
Cena za ‘svobodo’ bi bila za občine, ki bi izstopile iz tega načrta, res slana. Dežela je napovedala, da bodo občine, ki ne bodo stopile na pot unij, prikrajšane za tretjino finančnih sredstev: to pomeni, da bi občina Devin-Nabrežina na primer prejela 1.500.000 evrov manj denarja. Da bi ohranili neokrnjen nivo storitev, bi morala uprava posledično zvišati davke na občinskem območju: ali bi tako občani radi ohranili avtonomijo za vsako ceno?
Glede na izhodiščno misel tega zapisa je najbrž ne bi, pa četudi bi nov osebek, na primer pri nas, slonel na neuravnovešenem odnosu med občino Trst in okolico: kakor koli že, bi glavno mesto dežele v razmerju do ostalih okoliških občin pokrajine ohranilo večino (15 glasov Trst, 10 ostali).
Kako naj bi se tržaški župan pri pisanju pravil novega upravnega osebka odpovedal taki premoči, kako naj bi v primeru koncesij upravičil razvrednotenje svoje občine v prid okoliških?
Prav zato se danes postavlja ključno vprašanje pisanja statutov medobčinskih unij, kar odpira nov nivo političnega soočanja med slovensko narodno skupnostjo in deželno večino glede ohranitve upravne avtonomije in skladnosti reforme z zaščinim zakonom. Dejansko je problem politične narave, ki se bo razrešil na podlagi subtilne šahovske igre. Razumljivo je, da je bil dosedanji frontalni napad na deželno predsednico Serracchinijevo s strani slovenskih županov Demokratske stranke neprimeren za strankarsko disciplino. Priziv zoper zakon je v naših krajih sprožila le občina Števerjan, kateri so se pridružili še nekateri posamezniki drugih občin in kasneje, na sklep tamkajšnjega občinskega sveta, tudi občina Dolina: v briški občini je manevrski prostor SSk večji, drugod pa bi se v primeru spora koalicija med SSk in DS dejansko razbila.
Prva poteza je bila v prid ‘kraljici’, končni izid igre pa je – vsaj tako upamo – še odprt.
IG
