Večplastna ustvarjalnost Igorja Pisona
“Še dobro, da so na šoli in študirajo”, je s kančkom ironije, ki mu je lastna, dejal Igor Pison, gost srečanja Na kavi s knjigo, ki ga je v sredo, 19. februarja, priredila Katoliška knjigarna v sodelovanju z založbo Mladika; na njem so pričakovali dijake, pa jih ni bilo zaradi šolskih obveznosti. Tako je prijetno kramljanje literarnega zgodovinarja in pesnika Davida Bandlja in urednice pri založbi Mladika Nadie Roncelli z Igorjem Pisonom spremljala le peščica poslušalcev. Roncellijeva je na kratko spregovorila o življenju in delu Igorja Pisona, predstavnika mlajše generacije tržaških umetniških ustvarjalcev, ki ga poznajo predvsem ljubitelji gledališča in radijski poslušalci, saj je tudi avtor radijskih tekstov. Po diplomi na tržaški univerzi iz germanistike je namreč študiral gledališko in operno režijo na akademiji Avgusta Everdinga v Münchnu in tam tudi diplomiral. V SSG se je kot režiser predstavil že dvakrat, in sicer l. 2012 s priredbo in režijo dela Claudia Magrisa Saj razumete, v lanski sezoni pa z avtorskim projektom – po Brechtovih motivih – Hozana tekočemu računu. Sedaj v ljubljanski Drami ustvarja predstavo Angel pozabe, dramatizacijo romana Maje Haderlap. Na Reki pa bo konec maja režiral Donavo, nelahko priredbo z grotesknim nadihom esejističnega romana Claudia Magrisa. V italijanskem tržaškem gledališču so mu za prihodnje leto zaupali režijo večje koprodukcijske predstave z izvirnimi teksti o temi prve svetovne vojne. Besedilo pišejo avtorji iz naše dežele – med njimi je tudi Marko Sosič – in se v njem sprašujejo, “kaj sploh početi s to stoto obletnico in kaj nam le-ta pomeni”.
Ob gledališkem delu Pison rad suka pero. Pred dvema letoma je pri italijanski založbi Ibiskos izšla njegova zbirka kratkih zgodb Squarci, konec lanskega leta pa pri založbi Mladika njegov knjižni prvenec v slovenskem jeziku Zasilni izhodi, ki vsebuje prozne utrinke iz današnjih dni. Morda bo v prihodnje izšel še njegov prvi roman… Zdi se, da mu je prehajanje z odra k pisalni mizi popolnoma naravno. Rad sega tudi po tušu in barvicah, kar je razvidno prav iz zadnje knjige, ki jo bogatijo izvirne “vinjete”. O vsem tem njegovem različnem ustvarjalnem delu je tekla beseda na srečanju ob vabljivo dišeči kavi PrimoAroma. Izhodišče pogovora, v katerega je s pripombami ali dopolnili večkrat posegel tudi naš urednik Jurij Paljk, je bilo Pisonovo zadnje delo, “ki bi lahko nastalo le v slovenščini”, kot je pojasnil avtor. Sam namreč z lahkoto ustvarja v italijanščini in slovenščini, kar je velika redkost pri pisateljih, pri pesnikih pa je to skoraj nemogoče. Kot je zatrdil Paljk in potrdil tudi Bandelj, je predvsem lirična pesem nekaj tako intimnega, kot je molitev, zato jo je možno napisati le v “materinščini”. Čeprav so Pisonovi Zasilni izhodi nastali daleč od rodnega Trsta, ko ga je ob bivanju v Frankfurtu in Münchnu, v l. 2006-09, “prevzelo domotožje”, so polni tržaškega duha, čeprav o Trstu neposredno ni govora. Iz določene razdalje se bolje in ostreje dojemajo domače značilnosti. Delo sestavlja dvanajst “nadrealističnih zgodb”, eno izmed teh v zvezi s kavo je pisatelj tudi prebral na srečanju. V njih odslikava vsakdanje, večkrat z absurdom obarvano dogajanje, s katerim se soočajo njegovi liki, današnji nedorasli štiridesetletniki, ki se ne znajo spoprijeti z realnostjo. Živijo v nekakšnem virtualnem svetu. Kot je podčrtal Bandelj, je v Pisonovih delih čutiti ironično poanto, ki je v slovenskem prostoru manj poznana. Prav zato je njegova proza bolj sveža. Ta njegova značilnost korenini v raznolikosti rodnega Trsta, pa tudi v njegovi mešani družini. Zanj je ironija nekaj pomembnega: je baza satire. Za slovensko snovanje je bolj značilno namigovanje, na robu cinizma. Sicer pa so Butalci F. Milčinskega kar se da komični in Ivan Rob je v takem duhu predelal v verzih celega Desetega brata, v skoraj “rapovskem stilu”, je dejal Pison. Tudi sam Cankar se je v pismih poslužil ironije. “Name so zelo vplivali Calvino, Zavattini, Guzzanti, Ennio Flaiano”, je pojasnil Pison. V Zasilnih izhodih je orisal donkihotovske probleme, ki jih ima marsikdo v današnjem svetu. Pogovor se je dotaknil tudi drugih tem, ki izvirajo iz težav, povezanih z digitalnim svetom, v katerem se tudi otroci mudijo preveč časa, kar dolgoročno povzroča resne težave, na katere bi morali odgovorno biti pozorni tudi v šoli, kjer je po Pisonovem mnenju absurdno, da imajo “tečaje za uporabo računalnikov”, ker jih otroci poznajo bolje kot učitelji. Pomembno je ročno pisanje, s katerim otrok dobi občutek za razdaljo, moč, povezavo besed itd. Ročno pisanje je za Pisona nekaj aktivnega, grafičnega, ki sproži fantazijo in z njim si otroci pridobijo več znanja. Gost se je precej časa zaustavil tudi pri jeziku in težavah, ki jih imamo zamejci, ker živimo v tesnem stiku z italijanščino. Pri tem je ob omembi tečajev lepe govorice – sicer kakšna naj bi bila ta govorica? – navedel Jožeta Faganela, dolgoletnega lektorja v SSG, “ki je med prvimi lektorji v Sloveniji odstopal od Župančičevega kanona, kako izgovarjati slovenski jezik na odru. Bil je moderen v svojem času in še ohranja nekatere prvine, ki so zelo zanimive”.
IK
