Prelomni modri val je zamajal Trumpovo Ameriko
Demokrati so na vmesnih volitvah zmagali tudi v tradicionalnih republikanskih utrdbah
Trumpova predstava o lastni politični moči se je izkazala za napačno. Vmesne volitve 3. novembra so se za njegovo, republikansko stranko končale s hudim porazom, za demokrate pa z zmago, ki presega vsa pričakovanja. Slednji so prevzeli večino v obeh domovih kongresa: v 435-članskem predstavniškem domu in 100-članskem senatu. Po zadnjih podatkih so demokrati v predstavniškem domu osvojili 254 sedežev, republikanci pa 165. V senatu so demokrati pridobili najmanj sedem sedežev in si zagotovili večino, saj so imeli potrjenih 54 sedežev proti 44 republikanskim, dve tekmi pa sta ostali odprti. Končno razmerje moči se bo izoblikovalo po zaključku štetja glasov.
Razsežnost demokratskega uspeha je še posebej očitna ob dejstvu, da so republikanci izgubili tudi v zveznih državah, ki so desetletja veljale za njihove trdnjave. Demokrati so zmagali v Teksasu, Kansasu, Ohiu, Iowi in Južni Karolini. V Kansasu so demokratskega senatorja nazadnje izvolili leta 1932, v Teksasu pa leta 1988. James Talarico je tako v Teksasu s porazom republikanca Kena Paxtona, ki ga je Trump zelo podpiral, prekinil skoraj štiri desetletja dolgo prevlado republikancev v tekmi za senat.
predsednikov referendum
Donald Trump je volitve sam spremenil v referendum o svojem predsedovanju. Volivce je večkrat pozval, naj glasujejo, kot da bi bilo njegovo ime na glasovnicah, zdaj, ko je znan izid, pa se, kot običajno, odgovornosti za poraz otepa. Priznal je, da so se demokrati dobro odrezali, vendar zatrdil, da rezultat ni osebni udarec zanj.
Volivci so ocenjevali predvsem posledice njegove politike. Življenjski stroški, vztrajna inflacija in carine, ki so podražile številne izdelke, so prizadeli gospodinjstva, ki so od Trumpove vrnitve v Belo hišo pričakovala splošno gospodarsko izboljšanje. Pomemben dejavnik je bila tudi vojna z Iranom – predsednik, ki je svojo politično priljubljenost gradil na obljubi, da ZDA ne bo več vpletal v vojne, se je znašel v konfliktu z resnimi gospodarskimi in geopolitičnimi posledicami. Nezadovoljstvo so poglobili še zaostrena migracijska politika, delovanje službe ICE in očitki o prepletanju političnih ter zasebnih interesov. Trump je izgubljal podporo tudi med latinskoameriškimi volivci, ki so ga leta 2024 v precejšnjem številu podprli. Pomembno vlogo je imela tudi podoba vse tesnejše povezanosti Bele hiše z najbogatejšimi predstavniki tehnološkega sveta. Elon Musk je v podporo republikanskim kandidatom vložil ogromna sredstva, vendar se je tudi njegov vpliv izkazal za nezadostnega.
Trump ostaja v Beli hiši
Demokratska zmaga ne pomeni konca Trumpove politične moči. Predsednik ostaja v Beli hiši še dve leti, vendar bo njegovo vladanje precej zahtevnejše, saj bo nova kongresna večina lahko vodila parlamentarne preiskave, zahtevala dokumentacijo in pričanja predstavnikov administracije ter blokirala številna predsednikova imenovanja. Nenazadnje ji nadzor nad senatom daje tudi pomembno vlogo pri potrjevanju zveznih sodnikov in visokih funkcionarjev. Trump pa lahko uporabi predsedniški veto – že pred volitvami je napovedoval, da bo v primeru demokratske zmage postal “gospod Veto”, po porazu pa je hkrati namignil, da je pripravljen sodelovati z nasprotniki. Še večja neznanka je, kako bo volilni udarec vplival na njegovo zunanjo politiko. Vojna z Iranom ostaja eno najnevarnejših odprtih vprašanj in demokrati lahko le poskušajo omejiti njeno financiranje in okrepiti parlamentarni nadzor.
Nova podoba ameriških demokratov
Volitve so prinesle tudi vrsto zgodovinskih prelomnic. Demokratska stranka je dobila nove obraze, ki predstavljajo širšo družbeno in kulturno raznolikost ameriške politike. V Michiganu je Abdul El-Sayed postal prvi musliman, izvoljen v ameriški senat. Sin egiptovskih priseljencev je v kampanji poudarjal socialno pravičnost in dostopnost zdravstvenega varstva, kljub napadom zaradi svojega imena, vere in stališč do izraelske politike pa dosegel zgodovinsko zmago. V New Hampshiru je Chris Pappas postal prvi odkrito homoseksualni moški, izvoljen v ameriški senat. Georgia je dobila prvo temnopolto guvernerko v zgodovini ZDA, to je nekdanja županja Atlante Keisha Lance Bottoms. V Teksasu, ki je desetletja veljal za eno najzanesljivejših republikanskih utrdb, je Gina Hinojosa postala prva guvernerka latinskoameriškega rodu. Zgodovinski dosežek je tudi zmaga Deb Haaland v Novi Mehiki: nekdanja notranja ministrica v administraciji Joeja Bidna je postala prva staroselska ženska na položaju guvernerke ameriške zvezne države. Minnesota pa je s Peggy Flanagan dobila prvo staroselsko senatorko, posebno pozornost v Sloveniji pa vzbuja zmaga Amy Klobuchar. Dolgoletna senatorka, ki se je leta 2020 potegovala tudi za demokratsko predsedniško nominacijo, je bila v Minnesoti izvoljena za guvernerko.
Ti dosežki niso zgolj zbirka zgodovinskih prvencev, kažejo, kako se spreminja ameriška družba in kako se njena raznolikost vse bolj odraža v političnih institucijah. Vstop novih obrazov v najvišje politične institucije je prav gotovo pomemben korak k širši zastopanosti, vendar bo njihov resnični pomen odvisen od tega, ali bodo znali svojo izvolitev pretvoriti v konkretne politične spremembe, take, ki bodo odražale pričakovanja skupnosti, iz katerih prihajajo.
Kdo bo vodil demokrate v prihodnost?
Sedaj se postavlja vprašanje, ali bodo pred naslednjimi predsedniškimi volitvami leta 2008 demokrati znali odpraviti notranja razhajanja v stranki, v kateri sobivajo zelo različne politične vizije: od zmernejšega, pragmatičnega krila do progresistov, ki zahtevajo globlje spremembe. Med novimi imeni izstopa James Talarico, ki je v Teksasu znal povezati gospodarski populizem, socialno pravičnost in versko sporočilo. Jon Ossoff, ki je bil v Georgii ponovno izvoljen v senat, pa utrjuje položaj enega najvidnejših predstavnikov mlajše in zmernejše generacije. V razpravah o predsedniških volitvah 28 se že pojavljajo tudi imena kalifornijskega guvernerja Gavina Newsoma, newyorške kongresnice Alexandrie Ocasio-Cortez, nekdanje podpredsednice Kamale Harris ter guvernerjev Josha Shapira in Andyja Beshearja. Do predsedniških volitev pa je še dolga pot. Demokrati bodo morali najprej odgovoriti na temeljno vprašanje: ali želijo biti predvsem stranka, ki nasprotuje Trumpu, ali pa znajo ponuditi tudi prepričljivo samostojno vizijo prihodnosti.
