Ko ustvarjalnost “odklene” človeka, v Maksu o knjigi Depresija in ustvarjalnost dr. Vladimirja Miloševića
Knjigarna kavarna Maks v Novi Gorici je v okviru programa ustvarjalnega mesta Gotropolis 21. oktobra gostila večer, ki je presegel klasično predstavitev knjižne novosti. V pogovoru o knjigi Depresija in ustvarjalnost psihiatra in psihodramskega terapevta dr. Vladimirja Miloševića so se prepletle stroka, umetnost, osebne stiske in upanje. Pod vodstvom igralca, režiserja in edukanta psihodrame Mihe Nemca se je razvil dialog, v katerem sta avtor in njegov kolega dr. Marko Pišljar spregovorila o eni najbolj razširjenih sodobnih stisk.
Dr. Milošević je izjemen izobraženec širokega duha. Kot priznani psihiater, psihodramski terapevt in soustvarjalec mednarodnih izobraževalnih programov se že desetletja posveča človeški duševnosti, obenem pa se – kot strokovni sodelavec pri filmih ter kot tankočuten analitik literature in glasbe – suvereno giblje tudi v svetu umetnosti. Verjame namreč, da intuicija književnikov in umetnikov ponuja globlje odgovore o človeški duši, ter odpira interdisciplinarni pogled na depresijo. Njegove besede prežema globoka ljubezen do človeka in poklica, kar se odraža tudi v temeljni premisi njegove zadnje knjige: depresija ni zgolj patološko brezno, temveč jo lahko razumemo kot “zaklenjeno ustvarjalnost”, stanje izgube spontanosti, življenjske energije in zmožnosti ustvarjalnega odzivanja.
Izhodišče pogovora je ponudil starogrški mit o Demetri in njeni hčeri Perzefoni. Ko Perzefono ugrabi Had, vladar podzemlja, njena mati v neizmerni žalosti opusti svojo ustvarjalno moč: rodovitnost usahne, življenje zamre. Prav v tem arhetipskem opisu dr. Milošević prepoznava jedro depresije: to ni le potrtost, temveč občutek notranjega konca, ko usahne življenjski elan in se ustvarjalne moči zaprejo v temo. A mit prinaša tudi rešitev – integracijo in prehod, sprejetje dejstva, da življenje prinaša tako svetlobo kot temo podzemlja.
Dr. Milošević v knjigi razlikuje med depresivno motnjo, ki zahteva zdravljenje, ter naravno človeško depresivnostjo, obdobjem žalosti in žalovanja ob izgubah, neuspehih ipd. Slednje ne bi smeli prehitro medikalizirati; v sodobni družbi, ki sili v srečo in uspeh, mora človek imeti pravico do pristnega žalovanja, ki odpira prostor za samoopazovanje in ponovno srečanje s seboj. Ključ do osvoboditve iz ujetosti pa avtor vidi v “pravi spontanosti”. V nasprotju s stereotipno spontanostjo, ponavljanjem starih vedenjskih vzorcev, ki vedno znova vodijo v slepo ulico, prava spontanost pomeni zmožnost dati nov, svež odgovor na staro stisko.
Kot odličen poznavalec glasbe dr. Milošević ustvarjalni proces primerja z jazzom. V jazzovski improvizaciji obstaja trdna struktura, znotraj nje pa neskončna svoboda izražanja in dialoga z drugimi glasbeniki. Podobno velja za terapevtski proces, zlasti v skupini in psihodrami, kjer varen prostor omogoči posamezniku, da skupaj z drugimi znova poišče svojo melodijo.
Večeru je dal močan lirični naboj dr. Marko Pišljar. Dolgoletni ugledni psihiater, nekdanji predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, urednik strokovnih monografij in avtor številnih znanstvenih študij, se je občinstvu razkril kot tankočuten pesnik. Njegove pesmi, ki jih je interpretiral Miha Nemec, so delovale kot kontrapunkt strokovnim razlagam. Uvodna pesem je spomnila na usodnost človeških stikov, ki zmorejo zaceliti rane. Sklepna pesem iz zbirke Šepet križpotij, ki je izšla predlanskim pri Celjski Mohorjevi, pa je skozi podobo petstoletnega istrskega drevesa, ki kljubuje suši, vojnam in bolečini ter še vedno poganja mladike, ponudila prispodobo človekove trdoživosti in neuničljivega življenjskega jedra.
Predstavitev v Maksu je potrdila, da psihoterapija in umetnost govorita isti jezik, jezik iskanja smisla, celjenja in preoblikovanja bolečine v nekaj novega. Knjiga dr. Miloševića ni le strokovno branje, temveč topel, humanističen kažipot, ki nas uči, da je tudi v najgloblji temi ključ do osvoboditve položen v naše ustvarjalne moči.
