Tam, kjer se krajina spremeni v občutenje
Razstava Polje slike predstavlja slikarski svet Joni Zakonjšek, v katerem narava postaja več kot podoba
Slike Joni Zakonjšek ne pripovedujejo toliko o krajini, kot nas vanjo povabijo: v travo, med liste, v lubje dreves, v migetanje vode in še dlje, v prostor, kjer se vidno počasi dotika nevidnega. Njeno razstavo Polje slike so odprli v torek, 6. oktobra, v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Pripravil jo je goriški kulturni hram v sodelovanju z Galerijo Rika Debenjaka iz Kanala ob Soči – v kanalski galeriji je bila na ogled septembra, v Gorici pa bo odprta do 7. novembra. Na odprtju je prisotne pozdravila predsednica KCLB Franka Žgavec, mlada pianistka Claudia Perez iz razreda prof. Elisabette Cavaleri pri SCGV Emil Komel je poskrbela za čudovito glasbeno kuliso, umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn pa je predstavila umetnico in njeno delo.
Krajina je pri Joni Zakonjšek motivno izhodišče in hkrati prostor notranjega raziskovanja. Široki ali drobni izsek narave sta na njenih platnih natančno izbrana in z neverjetno potrpežljivostjo prenesena v slikarski svet. Toda prav v tej natančnosti se zgodi nekaj nenavadnega: bolj ko se približujemo posameznemu koščku narave, bolj se pred nami odpira nekaj širšega. Kot da bi majhen izsek vseboval celoto.
Anamarija Stibilj Šajn je uvodoma spomnila, da je krajina eden najstarejših in najpogosteje upodobljenih motivov zahodnoevropske umetnosti, vendar tudi danes ponuja številne možnosti za nove likovne interpretacije. Pri Joni Zakonjšek ostajajo motivi prepoznavni, vendar jih umetnica vidi drugače: ne želi ustvariti zgolj čim bolj verodostojne podobe narave, želi nekaj več. Kot je povedala umetnostna zgodovinarka, “čeprav v njenem ustvarjanju prepoznamo travnate bilke in cvetje lahko botanično analiziramo, je bistvo drugje”. Krajina postane prostor razmišljanja o povezanosti človeka, narave in kozmosa. O vidnem in nevidnem. O tistem, kar lahko zaznamo z očmi, in tistem, kar lahko samo slutimo.
Da je krajina za umetnico veliko več kot zgolj slikarski motiv, pove že naslov njenega diplomskega dela. Joni Zakonjšek je leta 2003 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomirala z delom Krajina kot področje duha pri profesorjih Emeriku Bernardu in Marku Uršiču. Pred tem je po gimnaziji dve leti preživela v Londonu, kjer je na Umetnostni šoli Whitechapel opravila pripravljalni umetnostni tečaj (Foundation Course of Art). Od leta 2004 deluje kot samostojna likovna ustvarjalka. Po desetletju življenja nad dolino Dragonje in v drugih primorskih vaseh danes ustvarja v Beli krajini. “Joni Zakonjšek stopa po samosvoji slikarski poti in pri tem sledi svoji notranji, intimni vokaciji,” je povedala umetnostna zgodovinarka. Umetnico in njeno ustvarjanje je podrobneje predstavila tudi v ličnem katalogu, izdanem ob razstavi.
Joni Zakonjšek sliko gradi počasi, več mesecev, včasih tudi več let. Njeno delo ni hiter prenos podobe na platno, temveč dolgotrajen proces, v katerem se začetna zamisel postopoma spreminja in poglablja. “Avtorica začne sliko graditi na povsem sproščen način, v duhu ameriškega abstraktnega ekspresionizma,” je pojasnila Anamarija Stibilj Šajn. Nato z neštetimi umirjenimi, discipliniranimi potezami postopoma gradi podobo, “kot bi iz abstraktnega sveta želela prestopiti v svet realnega”. Materijo potrpežljivo pelje v sfere duhovnega, abstraktno pa k materialnemu izhodišču: v teh dialogih lahko gledalec občuti ravnovesje in njeno ustvarjanje lahko razume skoraj kot meditacijo.
Tudi v njenih zadnjih barvnih nanosih, zadnjih dotikih slikovne površine čutimo zbranost, iskanje harmonije in uglaševanje s stvarnostjo. Celotno dogajanje je odvisno od vseh opravljenih ustvarjalnih korakov in kljub zgoščenosti likovne pripovedi je površina vedno odprta v globino, v tiste prve trenutke – “tudi prva sproščena ustvarjalna akcija daje vibracije sami površini, potezam, strukturam in pomembno vpliva na koloristično atmosfero, ki jo slika deli z gledalcem”. Končna stvaritev je sad premišljenega procesa, v katerem plast za plastjo v svoje delo vtke svojo ustvarjalno in življenjsko filozofijo.
V delih Joni Zakonjšek nenehno živijo in se udejanjajo večne analogije življenja: svetloba se srečuje s temo, površina z globino. Njena barvna paleta je izjemno bogata in prefinjena v svojih niansah. V barvah začutimo umetničino sposobnost, da ujame minljivi trenutek. Svetlobo vnaša kot enega ključnih gradnikov svojih del, obenem pa skozi njene slike odpira občutek brezčasnosti, nečesa neskončnega, kar presega naravne zakonitosti.
V umetnosti Joni Zakonjšek je vse premišljeno in resnično rezultat popolne predanosti slikarstvu, s katerim želi preseči svet zunanjega, ga oplemenititi s svojim življenjskim pogledom. Vsaka plast, vsaka drobna poteza postane del počasnega dialoga s svetom, ki ga opazuje. Narava pri tem ni kulisa, človek pa ni njen gospodar. Oba sta del istega reda.
