Angel zgodovine
Stefano Massini: med odrom in TV. Adolf, Lehman, Donald, Vladimir …
Stefano Massini je prepoznaven obraz in glas italijanske televizije in gledališča, znan zlasti po izvirnih nastopih v četrtkovi oddaji Piazzapulita na La7. Izrazito politični talk show Corrada Formiglija ožlahti s kratkimi angažiranimi zgodbami in portreti, ki z močjo teatra posegajo v aktualna družbena vprašanja. Prepereli in zbledeli plakati na sliki pa so iz njegove monodrame Mein Kampf (Moj boj), ki je v tržaškem Rossettiju gostovala lani in priklicala številno občinstvo.
Massini je priljubljeni avtor in igralec, ki je bil (kot edini Italijan) leta 2022 nagrajen z največjo gledališko nagrado v ZDA. Njegova drama Lehman Trilogy (Lehmanova trilogija), v režiji Sama Mendesa, o vzponu in padcu slovite družine bankirjev (ob svetovni finančni krizi leta 2008) je prejela kar pet tonyjev, enega za najboljše delo. Predstavo so prevedli in uspešno uprizorili po vsej Evropi, tudi doma, ko je z (poslednjo) režijo Luce Ronconija za gledališče Piccolo Teatro di Milano bila deležna številnih nagrad ubu.
Mojster sodobnega italijanskega teatra (1933–2015) je nekako povezan z nastankom predstave Mein Kampf, kot pove sam Massini, ki je bil Ronconijev asistent pri postavitvi Riharda Tretjega pred 25 leti ravno tako v milanskem Piccolu. Ronconi je pri vaji velel igralcu, naj poosebi krvoločnega Shakespearovega junaka, kot da je Hitler v Mein Kampfu, Massini pa je pripomnil: “Maestro, lepo bi bilo uprizoriti Mein Kampf.” Ko je v Nemčiji (ne brez polemik) prišlo do objave zloglasnega nacističnega manifesta, je Massini, tudi po zgledu naziranja Brechta, Prima Levija in Liliane Segre, udejanjil misel, da lahko le poznavanje prepreči ponovitev katastrof. Zato je dramatiziral genezo življenjepisa 30-letnega Adolfa Hitlerja, ki je navdihoval in sprožil gorje druge svetovne vojne.
Pri tem je uporabil svojsko dramaturško zmes malih vsakdanjih anekdot in velikih dogodkov za izgradnjo svojih družbenih prilik. Obup in frustracija malega (avstrijsko-) nemškega človeka ob razsulu prve svetovne vojne se spremenita v srd, bolestni nacionalizem in fanatizem, za katerega vemo, kam pripelje. Isto počelo osmišlja tudi Lehmanovo trilogijo, ki smo jo lahko videli na Rai 5. V njej je Ronconi s kirurško natančnostjo uprizoril in razgalil navadne drobne poteze gospodarske oblasti, ki je povezana s politično. To je prisotno tudi v predstavi DONALD. Storia molto piu che leggendaria di un Golden Man (DONALD. Mnogo več kot legendarna zgodba Zlatega moža), ki je bila aprila v Rossettiju. Massini je s svojim prepoznavnim slogom poustvaril psihološki in družbeni razvoj mogotca Donalda Trumpa, od otroštva do prvih uspehov, propadov in ponovnih vzponov, vse do trenutka, ko je dobil navdih, ko je začutil, da bi lahko postal predsednik ZDA. Gledališčnik je tu obogatil svojo hipnotično pripoved s prikazom več junakov v slogu commedie dell’arte, s pomočjo razigranih glasbenikov, ki obnovijo pol stoletja ameriške lahke glasbe, in z učinkovito dinamično in kričečo scenografijo. Tržaška publika je kritične bodice in glasbeni spektakel na odru velike dvorane nagradila s ploskanjem in ovacijami.
Opozoril bi še na Io, Vladimir – Sergio Massini racconta Putin (Jaz, Vladimir – Stefano Massini pripoveduje o Putinu), ki je bila na TV kanalu Nove in je še na razpolago na spletu: www.nove.tv. Svojo namišljeno biografijo ruskega vladarja (od leta 2000), ki temelji na resničnih dejstvih, med arhivskim gradivom, glasbo v živo in dokumentacijo več kot 50 let ruske zgodovine, posveča spominu časnikarke Ane Politkovske (1958–2006) ob 20-letnici njenega okrutnega umora. Mrka gledališko-televizijska pripoved se začne z bolečo ikonično podobo mučenice in nadaljuje z doživljanjem nezadržne zmagovite poti malega Vove, ki se s svojim mefistovskim talentom, cinizmom, zaverovanostjo vase in smislom za oblast povzpne do vrha postsovjetskega in novocarističnega ruskega imperija.
Ob Massinijevi visoki apologetiki ne moremo, da ne bi pomislili na sloviti odlomek iz IX. teze Filozofije zgodovine Walterja Benjamina (1892–1940): “Ena izmed Kleejevih slik se imenuje Angelus Novus. Na njej je upodobljen angel, ki se namerava – tako je videti – odmakniti od nečesa, v kar strmi. Njegove oči so razširjene, usta odprta in peruti razpete. Tak mora biti videti angel zgodovine. Njegovo obličje je obrnjeno v preteklost. Kjer se pred nami kaže veriga dogodkov, tam vidi on eno samo katastrofo, ki nepretrgano kopiči ruševine na ruševine in mu jih luča pred noge. Gotovo bi rad zastal, obudil mrtve in razbito zložil skupaj. Toda iz raja veje vihar, ki se je ujel v njegove peruti in je tako močan, da jih ne more več zložiti. Ta vihar ga nezadržno žene v prihodnost, ki ji obrača hrbet, medtem ko kup razvalin pred njim raste v nebo. Ta vihar je tisto, čemur pravimo napredek.” (Walter Benjamin, Izbrani spisi. Studia Humanitatis, Ljubljana 1998)
Fotografije:
1. fotografija: Nezadržni sovražni krik karizmatičnih voditeljev, ki nas vse prevzame (in straši). “Evokativni” plakati predstave v bližini tržaškega stadiona. (Foto Davorin Devetak)
2. fotografija: Popularni dramatik in izvajalec svojih del Stefano Massini (1975) pred vhodom za umetnike gledališča Rossetti s skupino navdušenih gledalk (med temi tudi avtor članka), ki so ga pričakali po predstavi DONALD. Mnogo več kot legendarna zgodba Zlatega moža.
