Prejemnik 21. priznanja Kazimir Humar 2025 je odličen igralec in kulturni ter družbenopolitični zagnanec Božidar Tabaj
Slovesno, a hkrati v prisrčno domačem ozračju je v mali dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž 28. februarja 2026, tudi tokrat na rojstni dan msgr. Kazimirja Humarja (1915-2001), duhovnika in vnetega kulturnika, dolga desetletja predsednika Zveze slovenske katoliške prosvete in kritičnega peresa na rovaš družbenega in političnega dogajanja v Italiji in nekdanji Jugoslaviji ter na splošno po svetu, potekala podelitev 21. priznanja Kazimir Humar 2025. Priznanje na podlagi razpisa podeljujejo Zveza slovenske katoliške prosvete (ZSKP), Kulturni center Lojze Bratuž (KCLB) in Združenje cerkvenih pevskih zborov (ZCPZ) društvom, organizacijam in posameznikom, ki so si s svojim vnetim delom prizadevali za razvoj kulturnih dejavnosti ali se izkazali s publicističnim pisanjem ali pa dosegli izjemne dosežke pri organizacijskem delu na kulturnem področju slovenske narodne skupnosti na Goriškem. S podelitvijo tega priznanja ohranjamo neizbrisen spomin na dr. Humarja, človeka, ki je verjel v moč besede, skupnosti in ustvarjalnega duha in je s svojim vztrajnim prizadevanjem in delom zapustil vidne sledi. Po njegovem zgledu še nadalje ohranjamo in gojimo vrednote, ki so ga vodile pri njegovem prizadevanju za dobrobit našega v zgodovini žal prevečkrat teptanega naroda.
Prejemnik 21. priznanja Kazimir Humar 2025 je izjemen ljubiteljski igralec Božidar Tabaj, ki je svoje igralske talente, že krepko presegajoče meje ljubiteljskega gledališča, in neomajno izrazno moč največkrat podaril dramskemu odseku PD Štandrež, v katerem je bil dolga leta nesporen prvak. S svojo učinkovito mimiko in kretjami se je s svojimi polnokrvnimi liki zapisal z zlatimi črkami ne samo v zgodovino zamejskega ljubiteljskega gledališča, ampak veliko širše v slovenskem prostoru. Ob njegovih nadrobno, a tako naravno izklesanih komedijskih likih se je ničkolikrat občinstvo nasmejalo do solz. Solze pa so se gledalcem zaiskrile tudi, ko je ganljivo poosebil Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca in presunljivo podal njegovo zadnjo pridigo v slovenskem jeziku. Ker se je sam večkrat v domačem kraju boril za pravice Slovencev, je bila njegova interpretacija še toliko bolj občutena in čustveno obarvana.
Čeprav se je z gledališčem srečal čisto slučajno, je modrici Taliji z veliko vnemo “obljubil” večno zvestobo.
Božidarju Tabaju so 21. priznanje Kazimir Humar za dolgoletno zavzeto delovanje na gledališkem, kulturnem, prosvetnem in političnem področju znotraj slovenske narodne skupnosti na Goriškem izročili predsednik ZSKP Miloš Čotar, ki je prebral utemeljitev, Daniela Klanjšček v imenu KCLB in Damijana Čevdek, predsednica ZCPZ. Vidno ganjenemu Tabaju je polna dvorana namenila toplo ploskanje, ki kar ni hotelo ponehati in je več kot tisoč besed izpričalo, kako zelo je priljubljen naš gotovo najboljši zamejski ljubiteljski igralec, ki s svojim nalezljivim, dobrohotnim smehom takoj okuži sogovornika in seveda gledalce.
Ob zahvali za prejeto priznanje je z velikim spoštovanjem omenil g. Humarja, ki ga sam prišteva k vsem čedermacem, ki so branili slovenstvo. Pri tem je citiral zelo pomenljivo Bevkovo misel o jeziku, ki ga je treba čuvati kot luč, da ne ugasne. Težko je premagoval solze, ko je omenil drago, žal pokojno soigralko Majdo Zavadlav (1949-2023), ki bi, po njegovem mnenju, morala biti tudi ona tam z njim. Ob koncu je obljubil: “Potrudil se bom, da bom še nastopal”. Vsem je zaželel, da bi še uživali ob uprizoritvah naših dramskih skupin.
Božidarja Tabaja so s svojo prisotnostjo počastili poleg stanovskih kolegov tudi ugledni gostje. Med temi so bili Marko Pisani, deželni svetnik stranke Slovenska skupnost, Marjan Drufovka, števerjanski župan in predsednik Katoliškega tiskovnega društva, Franca Padovan, pokrajinska predsednica Sveta slovenskih organizacij za Goriško in predsednica SCGV Emil Komel, Alessandra Schettino, ravnateljica SCGV Emil Komel, Ivo Cotič, namestnik direktorice Zadružne kraške banke, Tamara Kosič, predsednica Mladinskega doma, Bernard Spazzapan, predsednik Krožka Anton Gregorčič.
V utemeljitvi priznanja se razkriva bogata igralska pot nagrajenca Božidarja Tabaja, ki mu je zibelka stekla v Štandrežu 20. aprila 1946. V domači vasi je obiskoval osnovno šolo, kasneje je šolanje nadaljeval v Gorici. Vse življenje je ostal zvest rodnemu kraju, kjer si je tudi po poroki uredil dom. Dejaven je bil tudi na širšem Goriškem.
Odrske deske je vzljubil že kot mladenič, saj je bil tudi sam deležen živahnega kulturnega preporoda, ki se je razvijal v Štandrežu pod energičnim mentorstvom domačega župnika Jožefa Žorža. Prvič je nastopil – kot se sam spominja – kot nadomestni igralec v igri Županova Micka leta 1968. Od takrat je odrskim deskam ostal zvest celo življenje, vse do današnjih dni.
Sam zatrjuje, da ga je gledališče okužilo in da ga na odrske deske vežejo neizmerno veselje in predanost, pa tudi odgovornost, da se v Štandrežu še naprej goji tradicija gledališke dejavnosti.
Svoje telesne moči, predvsem pa srce je gledališki umetnosti razdajal sloraj sedem desetletij. V tem času se je v režiji raznih režiserjev (Jožef Žorž, Mira Štrukelj, Aleksij Pregarc, Emil Aberšek, Janez Starina, Adrijan Rustja, Jože Hrovat, Andrej Zalesjak …) nabralo več kot 100 različnih, predvsem komedijskih vlog, in več kot 1800 nastopov, ki so bili za dramski odsek zelo uspešni tudi zaradi njegove močne odrske prezence. Verjetno se sploh ne zavedamo, kakšen imeniten igralec je izšel prav iz naših domačih logov! Svojega veselja do gledališkega nastopanja ni delil le z občinstvom v štandreški župnijski dvorani Anton Gregorčič, ampak tudi po bližnjih in daljnih krajih Dežele FJK in Slovenije. V družbi soigralcev je razveselil rojake na Koroškem, Hrvaškem, Madžarskem, v Parizu, Rimu in celo Združenih državah Amerike.
S svojo igralsko zagnanostjo je oplemenitil sedem operet in spevoiger (Planinska roža, Pri Belem konjičku, Kovačev študent, Hmeljska princesa, Pomladanska parada …) v organizaciji ZSKP in KCLB. Z neprisiljeno mimiko, kretnjami in karakterističnim smehom je vsakič zanetil komedijantski ogenj, ki je neustavljivo zažarel na odru in se bliskovito razširil po dvorani.
Svojega navdušenja za igro ni obdržal zase, ampak ga je skušal, z režijo kar dvanajstih otroških in mladinskih predstav ter kot spodbujajoč mentor, posredovati tudi mlajši generaciji. V mentorski, režijski in igralski vlogi je sodeloval tudi z gledališkimi skupinami iz Slovenije in zamejstva. S tem čezmejnim sodelovanjem in izmenjavo znanja ter z vzajemnimi gostovanji z gledališkimi skupinami, s katerimi je gojil trdne prijateljske vezi, je krepil medsebojne stike. Segel je tudi po peresu in napisal, priredil in prevedel nekaj dramskih tekstov.
V Prosvetnem društvu Štandrež je vsestransko ustvarjalen član, ne samo kot igralec, ampak tudi kot vnet mentor, neutrudni spodbujevalec in tudi domiselni organizator. Kot tak je pobudnik uspešnih gledaliških abonmajev, ki se od leta 2000 odvijajo v dvorani Anton Gregorčič, prav tako uspešnih poletnih srečanj Gledališče pod zvezdami ter nepozabnih (tudi) večdnevnih izletov. S temi je izletnikom omogočil, da so si ogledali “pol Evrope”. Bil je član ZSKP, v kateri mu je bila več let zaupana vloga blagajnika.
Veliko svojih moči je tudi namenil skupnemu dobremu kot zelo angažiran družbenopolitični delavec in bojevit zagovornik pravic Slovencev v domačem kraju in sploh na Goriškem. Kot aktivni član stranke Slovenska skupnost, vse od njene ustanovitve, je bil član prvega štandreškega rajonskega sveta in dva mandata tudi predsednik. Ta funkcija mu je omogočila, da si je zamislil prireditev ob dnevu miru, poletno središče za otroke, srečanja za starejše vaščane, dobrodelno baklado, ki so zdaj stalnice v dejavnosti PD Štandrež.
Različne težave, ki so se pojavljale v domači vasi, je spremljal zelo pozorno in jih skušal kot svetnik na Občini Gorica (kar za štiri manadate) tudi rešiti. Njegovi tedanji najpomembnejši dosežki so bili uporaba slovenskega jezika v občinskem svetu, pridobitev prispevkov za slovenska kulturna društva in posegi za izboljšanje športnih objektov.
Za svoje neumorno, izjemno bogato ustvarjalno delo v čast gledališki muzi je prejel veliko priznanj in nagrad kot izoblikovalec različnih vlog in tudi kot član večkrat nagrajenega dramskega odseka PD Štandrež (pomislimo le na vse nagrade in priznanja na Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah). Deležen je bil zlate Linhartove značke za vlogo Pome v Nušićevi komediji Kaj bodo rekli ljudje …? l. 1989; najbolj prestižno nagrado, ki jo lahko prejme ljubiteljski igralec, nagrado Staneta Severja za izjemne dosežke na ljubiteljskem dramskem področju, v Škofji Loki l. 1999 (skupaj z nepozabno soigralko Majdo Zavadlav, s katero sta sestavljala izredno uigran komičen par, npr. v kratkih komedijah: Marijana Marinca Človek brez smeha, 1994; Ephraima Kishona Tat s čirom, 1996; neznanega avtorja Čudna bolezen, 1997, skupaj z Markom Brajnikom; Roberta Andersona Jaz sem Berto, 1998; Karla Valentina Selitev, 1999). Ganljiva tragikomedija Stara garda Alda Nicolaja, ki jo je pod zelo premišljeno režijsko roko Janeza Starine odigral v odlični družbi dolgoletnih soigralcev Marka Brajnika in Majde Zavadlav, je prejela najvišje odličje na državni ravni; kot najboljši gledališki ljubiteljski predstavi v Sloveniji in zamejstvu je bila podeljena prva nagrada na 43. Linhartovih srečanjih l. 2004 v Šoštanju. Komedija Primorske zdrahe je bila razglašena za najboljšo predstavo na prvem srečanju gledaliških skupin Alpe-Donava-Jadran v Trnovljah leta 2008. Božidar Tabaj je prejel priznanje za vlogo Lipeta Mineštra v isti igri. Na Linhartovem zaključnem državnem srečanju v Postojni se je komedija uvrstila med najboljše predstave v Sloveniji. Božidar Tabaj je prejel Linhartovo listino za najboljšo vlogo v tej komediji. Za najboljšega igralca je bil proglašen tudi na 20. Novačanovih gledaliških srečanjih v Trnovljah pri Celju za vlogo Porterhousa v igri Zbeži od žene (2011).
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti za leto 2017 je januarja 2018 na Ljubljanskem gradu, ob prisotnosti ministra za kulturo, podelil Božidarju Tabaju srebrno plaketo za dolgoletno delo, podporo in spodbujanje gledališke ustvarjalnosti.
Zelo prijeten večer ob podelitvi priznanja je povezoval ljubiteljski igralec Alessandro Pasi, ki je o gledališču povedal, da je že od nekdaj prostor srečevanja – prostor, kjer se družba pogleda v ogledalo. Na odru se razkrivajo človeške slabosti in veličina, strahovi in pogum, vprašanja brez enostavnih odgovorov. Amatersko gledališče ima pri tem še posebno vrednost: nastaja iz čiste ljubezni do umetnosti in skupnosti, brez reflektorjev slave, a z iskreno željo, da bi povedali zgodbo, ki nas povezuje. Da je to res, je izšlo tudi iz posnetega pogovora z Božidarjem Tabajem, kot si ga je zamislila in zrežirala Ilaria Bergnach, posnel in montažo opravil pa Peter Persoglia. V njem je nagrajenec v hudomušnem slogu, ki ga zaznamuje, in z navajanjem duhovitih anekdot razkril, kako se je njegova igralska pot začela po naključju l. 1968, ker si je igralec Bruno Budal zlomil nogo in tako je on na “ukaz” režiserja, župnika Jožeta Žorža, takratne kulturne gonilne sile v Štandrežu, vskočil v igro Županova Micka v vlogi pijančka Monkofa in od tedaj ni več zapustil odrskih desk. Že kot zelo mlad fant si je želel igrati, a so mu zmeraj zatrjevali, da ni za oder!
Beseda je tekla o njegovi igralski poti, o igrah, s katerimi se je na njej srečal, o tistih, ki so ga najbolj zaznamovale – med temi je bila gotovo predstava Kaplan Martin Čedermac (v njej je igral naslovno vlogo), ki je publiko zelo prevzela in prizadela, saj so se starejši gledalci ob njej spomnili hudih fašističnih časov. Prijetne spomine ima na komedijo Primorske zdrahe in na svojega jecljavega Lipeta. Igrivo je navedel tudi, kako so njegovo ime Italijani zapisovali brez strešice Bozidar: bo zidar!
Spomnil se je režiserjev, s katerimi je ustvarjal, in soigralcev, predvsem Majde Zavadlav, s katero sta duhovito enodejanko Čudna bolezen uprizorila več kot 100-krat, kar je za ljubiteljsko skupino zelo veliko. Zaustavil se je tudi pri številnih operetah, ki jih je z zanosom izoblikoval z ostalimi nastopajočim, in hvaležen spomin namenil glasbeniku in dirigentu Hilariju Lavrenčiču, ki je poskrbel za marsikatero orkestracijo. Pri tem ni mogel mimo svoje zadnje vloge v glasbeno-gledališki predstavi Od Nice do Gorice. V njej se je z izredno, a povsem nevsiljivo čustvenostjo vživel v ostarelega človeka in s tem likom presunil občinstvo.
Prepričan je, da je v predstavi pomemben igralec bolj kot vse ostalo, saj lahko sam s svojo dobro igro osvoji občinstvo. Mnenja je, da pri dramskem odseku PD Štandrež zdaj živijo “de rendita”, saj so se vsa ta leta trudili, da bi prišli do te stopnje. Srečo so pač imeli pri izbiri tekstov in režiserjev, ki so jih znali pravilno motivirati.
V spominu so mu ostali tudi številna gostovanja in izleti, ki so jih pripravili v štandreškem društvu.
Zahvalil se je svoji družini, saj ga je vedno podpirala pri njegovi gledališki strasti, ki mu je prinašala veliko veselja. Sam je v igranju užival in upa, da se je vsakič z njim zabavalo tudi občinstvo.
V pogovoru je opisal še svojo angažiranost na družbenopolitičnem področju, kjer si je zmeraj prizadeval za uveljavitev pravic slovenske narodne skupnosti. Pod županovanjem Ettoreja Romolija je v občinskem svetu prvi spregovoril v slovenskem jeziku. Sodelovanje, ki obstaja danes med goriško in nogovoriško občino, so vzpostavili že takrat. Žal mu je, da zdaj v občinskem svetu, v katerem je imel zmeraj dobre odnose z vsemi, ni več nobenega Štandrežca, zato se vas ne omenja več veliko. Omenil je tudi svoje delovanje v ZSKP, ko so z navdušenjem pripravljali pustne prireditve, misijonske nedelje in nastope za katoliški tisk. “Ko nismo imeli denarja, smo delali še bolj vneto”, je zatrdil. Gnala sta jih ljubezen do slovenstva in veselje do prostovoljnega dela. Ob koncu je izrazil upanje, da bodo mladi navdušeno in z veseljem nadaljevali delo, “ki smo ga mi delali, ko smo bili sami mladi”.
Med pogovorom so se na ekranu prikazovali posnetki utrinkov iz različnih predstav in fotografije. Za to so se organizatorji večera zahvalili članom in članicam PD Štandrež, še zlasti Marku Brajniku, ki je s pripravljenostjo in prizadevnostjo omogočil dragocen, prijeten pogovor z nagrajencem in priskrbel tudi fotografsko gradivo in arhivske posnetke. Zahvala je šla tudi Deželnemu sedežu Rai za Furlanijo Julijsko krajino in Novemu glasu, pa še tehnikom za podporo in pomoč.
Zelo prisrčen kulturni dogodek se je izpel ob kozarčku in prigrizku ter osebnih čestitkah in kramljanju z nagrajencem, ki nam je v teh letih s svojimi izvajalskimi vrlinami in spretnostmi kot karakteren igralec polepšal marsikateri večer, za kar smo mu gledalci izredno hvaležni. Upajmo, da mu bo zdravje še dovoljevalo stopiti na odrske deske in nam podariti še kaj nepozabnega.
Božo, vedi, da te imamo vsi neizmerno radi!
