Ko totalitarni ekstremi popolnoma zasužnjijo človeka ...

Kulturni center Lojze Bratuž – Gostovanje Teatra Rampa

V sklop prireditev tradicionalnega, največjega srečanja Slovencev iz zamejstva, izseljenstva in domovine Dobrodošli doma, ki je letos potekalo od 13. junija do 3. julija 2025 v Novi Gorici, Evropski prestolnici kulture, in bilo tudi zaradi tega kulturno bogatejše kot prejšnja leta, je spadalo tudi gostovanje Teatra Rampa 30. junija 2025 v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž.

Teater Rampa je gledališka skupina, pravzaprav je to edino profesionalno dvojezično gledališče na avstrijskem Koroškem, ki je bilo ustanovljeno konec oktobra 2022 in deluje kot samostojno društvo s sedežem v Celovcu (celovški Ikult). Združuje koroške slovenske in slovenske igralce iz matične domovine. Pridružuje se tistim dobro utečenim gledališkim skupinam, ki se na Koroškem že dolgo vrsto let ljubiteljsko zavzeto ukvarjajo z dramsko umetnostjo in z izbiro predstav izražajo svoje mnenje in poglede na to našo zmeraj bolj razdrobljeno družbo in ta nori svet, v katerem nekateri oblastniki razmišljajo le, kako bi z orožjem merili svoje moči.

Domačini so upravičeno ponosni na Teater Rampa, ki za svoje nastope izbira zahtevna dramska dela in z njimi nastopa v slovenskem in nemškem jeziku. Cilji njegovega delovanja so uveljavitev prvega slovenskega poklicnega gledališča z uprizarjanjem sodobnih slovenskih, nemških in dvojezičnih gledaliških predstav na regionalni, medregionalni in prekomejni ravni; ustvarjanje stabilnih okvirnih pogojev za slovensko in dvojezično kulturno ustanovo, v kateri umetniki vseh jezikovnih skupin sodelujejo in ustvarjajo; zagotovitev finančnih sredstev za popularizacijo slovenskega jezika in slovenske manjšine na Koroškem tudi na profesionalni ravni.

V goriški dvorani, ob žal le peščici gledalcev (v tistih dneh je bilo kar nekaj zanimivih kulturnih dogodkov), so uprizorili dramo Roka Vilčnika Ljudski demokratični cirkus Sakešvili, ki je izšla l. 2016 v reviji Sodobnost. Zanjo je avtor isto leto prejel Grumovo nagrado. Naslednje leto jo je na oder postavila Mala drama SNG Ljubljana v režiji Luke Martina Škofa. Predstavo Teatra Rampa pa je režirala znana in zelo angažirana režiserka, dramatičarka in umetniška vodja Alenka Hain, katere namen je na tem celovškem odru predstaviti sodobno slovensko dramatiko. Podvig ji imenitno uspeva, saj so na oder že postavili dramo absurda Realisti Jureta Karasa, s katero so nastopili na Tednu slovenske drame v Kranju. Igralka Lara Vouk in igralci Marjan Štikar, Aleksander Tolmaier in Maks Dakskobler so pod njeno režijsko roko kot dobro usklajen kvartet, z močnim igralskim izrazom, tudi z izrazito mimiko in gibi, jasno osvetlili ostro kritično ost, ki jo avtor naperja proti totalitarnim sistemom in njihovim uničujočim učinkom na skupnost in posameznika. Diktatorji s svojim trinoškim upravljanjem države znajo tako sprati možgane, da ljudem popolnoma izničijo ne le svobodno voljo in mišljenje ter razmišljanje, ampak jim odvzamejo celo identiteto. V državi Sakešvili imajo oz. morajo imeti vsa živa bitja in tudi neživa enako ime: Sakešvili. V središču dogajanja so štirje Sakešviliji iz “cirkusantske brezspolne družbe”, ki naj bi uprizorili predstavo, kljub temu da se je rekviziterju zmešalo in grozi, da bo vse pobil. Užaloščeni ob novici smrti svojega “doživljenjskega predsednika” se mu topoglavo kar naprej zahvaljujejo in ga poveličujejo, čeprav je z njimi ravnal skrajno totalitarno. Vse jim je odvzel, začenši z osebnostjo. Za vse so morali imeti bon, celo za srečo, samomor in samozadovoljevanje, saj jim je vcepil v glavo, da so brez spola, ker je v državi Sakešvili vse tako skrajno “enako”. Ljubezen npr. morajo izkazovati le “doživljenjskemu predsedniku” in v čast in ponos jim je, če se sam speča z njihovimi ženami.

Avtor priostrenega besedila na račun vseh diktatorskih vlad, ki zatirajo vse, kar bi moralo biti v sleherniku samoumevno svobodno in sveto, postavlja v središče pozornosti prav človeka, ki je ob tiranski vladi povsem izgubil svoje dostojanstvo in postal le “rekvizit” te nore igre, a se tega sploh ne zaveda. Ko trinog umre, se ljudje – njegove žrtve – sploh ne spomnijo več, kakšni so bili nekoč. Ne morejo se otresti in se dokončno osvoboditi utesnjujočega trinoškega obroča, da bi svobodno zadihali in zaživeli “normalno” življenje. Dramatik nam slika kruto podobo totalitarnih sistemov, ki popolnoma izničijo človeka, da sploh ne ve več, da je človek in da mu je dana svobodna volja.

Med gledanjem te presunljive, sicer v trpko komičnost zavite predstave se gledalcem kar same porajajo misli na v zgodovini tolikokrat in žal še zdaj prisotne take zatiralce, ki v človeku zamorijo vse, tako da ne ve, kaj bi s sabo, ko se nepričakovano na obzorju prikaže zarja svobode. Kot ptiček, ki je prebil preveč življenja v kletki, ne ve, kaj bi, ko se vratca v svobodo končno odprejo.

Enkratna predstava, ki bi si jo morali ogledati tudi in zlasti tisti, ki se na Slovenskem z nostalgijo ozirajo nazaj v minule čase in se morda še vedno ne zavedajo, da so bili še sami Sakešviliji …