Spomin na izjemnega človeka - Dr. Janko Tischler jun. (1958 - 2025)

Nepričakovano, nenadoma in predvsem prehitro nas je zapustil prijatelj, odvetnik, koroški Slovenec dr. Janko Tischler jun., ki so ga v soboto pokopali v domači fari v Ločah ob Baškem jezeru.

Bil mi je poklicni vzornik, učitelj in prijatelj. Spoznal sem ga, še preden sem se odločil za odvetniški poklic, saj je z ženo Dano in hčerko Širo ter sinom Šironom pogosto prihajal v Števerjan k družini Hadrijana Corsija na Sovenco. Otroci so se pri njih ustavljali tudi dalj časa z željo, da bi se med bivanjem v Italiji naučili kaj italijanščine.

Srečeval pa sem ga, večkrat kar slučajno, tudi v Devinu, kamor sta z Dano rada zahajala k Dami Bianchi. Nekega dne smo po prijetnem večeru ob morju še malo pokramljali na mojem domu in točno se spominjam, kako mi je Dana takrat namignila, da bi lahko z Jankom poklicno sodelovala, saj sem bil odvetnik že par let in predvsem imel slovensko državljanstvo, Janko pa je že veliko let posloval tudi v Sloveniji, vendar direktno le v izvensodnih zadevah, saj Avstrija ne dovoljuje dvojnega državljanstva, Slovenija pa do leta 2004 tujcem ni dovoljevala zastopanja na njenih sodiščih. Janko je še s svojim očetom, ki je bil tudi odvetnik, dolga leta sodeloval z različnimi odvetniškimi pisarnami v Sloveniji oz. Jugoslaviji, njihova pisarna pa je bila referenčna domala za celotno nekdanje jugoslovansko gospodarstvo v zvezi s poslovanjem z Avstrijo; v nekdanji Jugoslaviji je pisarna Tischler zastopala glavna avstrijska in nemška podjetja. Vse te dragocene gospodarske vezi je Janko znal povezati s svojim izjemnim pravniškim talentom in znanjem, delavnostjo in disciplino, kar mu je omogočilo, da je postal vodilni na področju gospodarskih stikov med Avstrijo in Jugoslavijo in kasneje Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Srbijo.

Pisarne oz. poslovalnice je imel v Celovcu, Umagu in Zagrebu, Sarajevu in Beogradu. Marsikdo si ne bi mogel niti predstavljati, kako je sploh zmogel, vedno skupaj z ženo Dano, na ponedeljek ob sedmih zjutraj že bil v Ljubljani, zvečer se je največkrat odpeljal v Zagreb, kjer je bil npr. dva dni, nato v Beograd ali še prej v Sarajevo in konec tedna spet nazaj na Koroško v Loče, kjer je živel. Bil je torej garač, ki pa je ljubil svoj poklic, zato je bil tudi tako uspešen.

Njegov ded je bil znani slovenski rodoljub in ustanovitelj dvojezične gimnazije v Celovcu dr. Joško Tischler in Janko je bil nanj zelo ponosen. Hči Šira, ki je tudi odvetnica in uspešna mediatorka, je sodelovala pri ustanovitvi znanega Kugyjevega razreda na dvojezični gimnaziji v Celovcu, kjer se dijaki iz Slovenije, Italije in Avstrije učijo v več jezikih sosednjih držav. Sin Širon pa je očeta presenetil, ko mu je ves čas študija zatrjeval, da študira na fakulteti za inženirstvo, nekega dne pa je domov prišel z diplomo dunajske pravne fakultete in seveda postal odvetnik.

Janko je bil uspešen tudi na številnih drugih področjih. Od njega sem se npr. naučil natančno razlikovati med povprečno in dobro hrano oz. restavracijo, kjer se je pred obedom vedno najprej pokrižal. Vedno znova pa me je presenečala njegova izjemno široka vinska kultura in poznavanje vinarjev iz vse Evrope in sveta: poznam morda le enega ali dva, ki bi se lahko z njim kosala na tem področju. Poznan je bil v vseh boljših restavracijah v Italiji, Avstriji, deželah nekdanje Jugoslavije in drugod po Evropi in seveda v naši deželi in občutek sem imel, da je nekoč, sicer nekoliko skrivnostno, zatrdil, da za specializirano revijo incognito piše recenzije o restavracijah; kot je prav, pa ni nikoli povedal za katero revijo.   

Ljubil je glasbo, še najbolj dalmatinsko, in v trajnem spominu mi bo ostal dogodek v Istri, ko je svoji soprogi priredil praznovanje ob rojstnem dnevu. Seveda ni mogla manjkati klapa iz Primoštena, ki mi je dovolila, da smo Dani v čast skupaj zapeli eno najbolj ganljivih ljubezenskih pesmi, kar jih moje srce pozna, Ružo crvena: “Recite joj da bez nje nestale su sve nade ljubavi, sve tuge radosti, da je volim još, i ne mogu bez nje, bez ruže crvene.”

Naj bodo ti nepozabni verzi ženi Dani, hčerki Širi in sinu Šironu, vnukom, vsem sorodnikom in Jankovim prijateljem v uteho in spomin na izjemnega človeka.