Zvestoba se meri v srcih, kjerkoli že bijejo
Ko sredi poletja na slovenskih trgih, letos v evropski prestolnici kulture in med dvema Goricama, znova zadoni “Dobrodošli doma”, ne gre le za prireditev, temveč za globoko simbolno gesto – objem naroda, ki se zaveda, da njegovo srce bije tudi onkraj državnih meja. Vsako leto nas ta pobuda spomni, da Slovenci nismo le narod v geografskem smislu, temveč skupnost, povezana z jezikom, vero, spominom in hrepenenjem po domovini, tudi če je ta domovina za nekoga daleč.
Slovenci po svetu so nosili domovino v svojem srcu. V času, ko je bila svoboda le tiha želja, so prav v izseljenskih krogih zorele ideje o narodni samostojnosti. V Argentini, ZDA, Kanadi, Avstraliji in po Evropi so se zbirali ter ohranjali živo slovensko kulturo, tudi če so bili daleč od slovenske zemlje. V njihovih cerkvah so se darovale maše za domovino, v njihovih dvoranah so se tiskale knjige, ohranjala slovenska beseda in krepila narodna zavest v časih, ko je bilo treba v domovini pogosto molčati. Spomnimo tudi na številne finančne in kulturne akcije, ki so jih sprožili na daljavo in so pomagale tako Slovencem v takratni Jugoslaviji kot tudi tistim, ki smo ostali zunaj njenih meja. Brez njihove neomajne zavesti o tem, kdo smo, bi bila pot do samostojne države mnogo težja.
Dogodek Dobrodošli doma nas zato vabi, da ponovno ovrednotimo tisto, kar je v vsakdanji domačijski miselnosti morda spregledano: da je razseljeni del naroda že desetletja tihi, a zvesti varuh narodne identitete. Povezanost z njimi ni le kulturna obveza, a tudi duhovna dolžnost. To ni le festival. Je zahvala. Je most. Je zavedanje, da so Slovenci tudi danes razpršeni po svetu. Slovenija jim mora biti blizu, jih spoštovati in jih opominjati, da so doma vedno dobrodošli in nikoli pozabljeni.
