Šoferski posli

Na stopnicah (188)

Nisem ravno vernik religije prostega trga, ampak včasih pa očitno njegovi mehanizmi delujejo – tako sem razmišljal, ko sem bral, da slovenski sindikat za varnost prometa, ki združuje avtošole, razmišlja o stavki. Ob tem velja morda spomniti, da slovenski sindikati, kot dediščina socializma, večinoma ne delujejo za zaščito delavcev, pač pa panog (da so torej bolj nekakšni korporativni kot pa sindikalni organi); nič čudnega ni, da se naš povprečen sindikat na vse kriplje bori za plače vodstvenih delavcev, medtem ko še naprej pušča tiste delavce na dnu “prehrambene verige” na minimalni plači. Žal. Saj bi si tudi za avtošole predstavljal, da so navadni inštruktorji verjetno precej slabo plačani za svoje delo. Kar pa ne pomeni, da v tem poslu ni denarja. Že ko sem se sam mučil z urami vožnje, je bila to krepko draga reč, potem pa je šla cena samo še bolj v nebo. Če se posmehujemo Američanom, koliko plačajo za univerzo – pri nas pa je redni študij zastonj –, potem bi se oni upravičeno lahko rogali Slovencem, koliko povprečen trpin plača, da pride do vozniškega izpita. Tudi če opravi minimalno število ur vožnje – ki je, kako prikladno za avtošole, predpisan. Kaj šele tisti, ki jim šofiranje pač ne gre! Kar nekaj mladih poznam, ki si morajo najprej poiskati resen zaslužek, da sploh lahko začnejo razmišljati o učenju vožnje. (Saj ne, da resen zaslužek ponavadi zahteva lasten prevoz.) Morda se komu to ne zdi tako hudo; naj se mladina pač vozi z javnim prevozom! Če je to nekako smiselno in celo okoljsko po recimo Ljubljani, pa se nekomu s “hribov” pač ne izide – tudi zato, ker smo večino avtobusov, ki tja vozijo, ukinili.

Ampak kaj gre pravzaprav v nos avtošolam – če pa sem zgoraj zapisal, da mastno služijo? Jezijo se najprej na zaostanke pri opravljanju izpitov; kandidat mora, ko je že opravil potrebne ure vožnje, pogosto zelo dolgo čakati, da ga opravi pred državno komisijo. Komisijo, ki – resnici na ljubo – dobro živi tudi od tega, da “pomeče” več kandidatov, kot bi bilo treba; večkrat opravljan izpit pač pomeni večkrat plačana taksa. Svoje verjetno prispeva tudi administrativna rigidnost in zastarelost, tako značilna za tiste sektorje države, ki ustvarjajo bolj primanjkljaj kot dobiček (zato pa ima davkarija najbolj napredno digitalizacijo). A s tem bodo morali obračunati državni uradniki – in v tem lahko damo avtošolam zelo prav. Diktatura administracije je stvar 19. stoletja.

Avtošole pa se pritožujejo še nad nečim drugim: vse več vozniških kandidatov se odloča za t. i. vožnjo s spremljevalcem. Kar seveda pomeni za ljudi prikladen obvoz zasoljenih cen avto šol. Sindikat je ob tem dejstvu pohitel pripomniti, da “kandidati lahko s tem pridobijo neustrezne vozniške prakse”. Torej v smislu, malo denarja, malo muzike. Če se ne učite z nami, se boste cel kup stvari naučili narobe, gorje! Naj vam ne bo škoda denarja, ko pa vas bomo mi tako lepo in temeljito naučili. In tako prijazno in potrpežljivo. In seveda kar se da hitro, ker smo pač visoko strokovni. Sliši se lepo – ampak je precej daleč od resnice. Poznam številne ljudi, ki so se voziti naučili kljub inštruktorju in ne zaradi njega; pedagoške oz. andragoške metode pri tem učenju žal večinoma ne obstajajo. Da ne govorimo o zgodbah, ki jih vedno znova slišim, kako so nekatera dekleta morala prenašati “inštruiranje” drugačne vrste … Zdi se, da smo, kar se tiče učenja vožnje, pripravljeni malo zamižati na eno oko in morda celo poveličevati znašanje – podobno kot nekateri počno glede služenja vojske. Gotovo, povsem verjetno je, da je nekaj teh govoric posledica frustracij kandidatov, ko jim ni uspelo – a o nekaterih resnih in zrelih pripovedih pač ne morem dvomiti.

Za vse to se nam ponuja precej enostavna rešitev – ki pa bo naš sindikat gotovo dvignila v zrak. Osnovno izobraževanje v Sloveniji v celoti krije država. Mišljeno je, država krije, da se naučiš brati, pisati in poštevanko. Vendar je v današnjem času tudi znanje vožnje eno od osnovnih znanj in vozijo praktično vsi odrasli – mar ne bi kazalo šole vožnje financirati iz državnega proračuna? To bi prineslo tudi ustrezno regulacijo tako cen kot vsesplošne površnosti. Kot imamo pač sedaj v šolstvu. In kot smo se v šolstvu navadili, da imamo učence s posebnimi potrebami, bi tudi pri učenju vožnje tiste “počasnejše” obravnavali s potrpljenjem in posebnim trudom, ne pa z udarci denarne gorjače po hrbtu. To ne pomeni ukinitve zasebnega šolanja vožnje – le njegovo ustrezno regulacijo. Ampak, če se zavzemam za takšen skorajda socialistični način, od kod potem moja trditev na začetku, da regulacija prostega trga očitno deluje: to je samo moj malce popopran komentar dejstva, da se ljudje množično odločajo za vožnjo s “spremljevalci”. Tako se trg odziva in se sam regulira, če se neka storitev trži za previsoko ceno. Tako je že pred leti moj inštruktor vožnje, oče petih otrok, raje naredil izpit za inštruktorja in sam pripeljal svoje otroke do vozniškega dovoljenja, kot pa da bi po raznih avtošolah zapravil celo premoženje. Pritoževanje nad nizko kvaliteto učenja vožnje s spremljevalci je tako verjetno predvsem metanje polen pod noge solidni konkurenci.