Seme, posajeno v brazdo Frančiškove vizije
Presenečenje? Da, vsaj zame je bilo tako, pa čeprav nisem podlegel novinarskemu “nasilju”, ki je po premnogih kanalih sestavljal tako lestvico, kakor jo običajno za državnozborske in državniške volitve. Tudi tokrat so pozabili, da Cerkev ni država, da je njena sestava vendarle piramidalna, in ne demokratična, da je ne vodi človeški dih, ampak Božji duh. In zopet so nekateri kardinali stopili v konklave kot “papeži”, iz Sikstinske kapele pa izstopili kot kardinali.
Moje presenečenje je tudi plod slabega poznavanja kardinala Prevosta, kar pa so hitro razblinili podatki, ki sem jih prejel v roke takoj po razglasitvi njegove izvolitve in njegovega novega imena: Leon. Kot Leon Veliki, ki je ustavil Hune (v Ogleju jih niso in še danes obiskujemo razvaline), kot Leon III., ki je v božični noči leta 800 okronal Karla Velikega, kot Leon IX., ki je začel reformo Cerkve v 11. stoletju, kot Leon XIII., ki je prvi odprl okna Cerkve in pogledal v tedanjo družbo, v krizo industrijske revolucije in tlačenje proletariata …, pa tudi kot brat Leon, ki mu je sv. Frančišek največ zaupal in je postal ljubosumni varuh čiste tradicije, branitelj izvirnega nauka sv. Frančiška.
Papež Leon XIV. ni papež Frančišek, ker fotokopije niso nikoli izvirnik, a obenem je seme, ki je padlo v brazdo, ki jo je zaoral Frančišek. Na prvi pogled morda strog in samozavesten, v resnici pa si je v življenju velikokrat dobesedno umazal roke, ko je stregel potrebnim. Športnik po srcu in v telesu bo znal gotovo nagovoriti športnike sveta, da je urjenje svojega telesa in sposobnosti del Božjega načrta: “Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: Plodita se in množita, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji!” (1 Mz 1,28)
Kaj pričakujem od papeža Leona XIV.? Želim si prisvojiti besede kardinala Paglie, ki je v enem izmed televizijskih pogovorov pred konklavom takole izjavil: “Novi papež bo novi papež, ne bo klon nobenega prejšnjega. V tem bo povsem novost, izraz njegovega življenja, njegovih sposobnosti, občutkov, znanja in značaja; a Cerkev, ki je do sedaj odpirala okna in vrata v svet, jih ne bo mogla več zapreti.”
Rimskemu škofu voščim prav to: da bil kljuboval duhovnim in materialnim nasprotnikom človeškega dostojanstva, da bi budil in bodril vero v vseh članih Cerkve, da bi ostal tak svetilnik, kakor je bil v perujskih misijonih, da bi njegova dobrohotnost in iskrenost razorožila vse, ki so prijeli ali bodo kdaj prijeli za orožje uničenja. Vem, da si bo za to zelo, ali celo najbolj, prizadeval, saj je bil njegov prvi apostolski načrt, prvi glas, prva beseda javnosti: “Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: ‘MIR VAM BODI!‘” (Jn 20,19)
