37. srečanje treh Slovenij

Predavanje Marka Smoleta o vztrajnosti slovenske skupnosti na Hrvaškem

Kljub negotovemu vremenu se je v nedeljo, 3. avgusta, peš in z žičnico veliko Slovencev povzpelo na Sv. Višarje, kjer je potekalo že 37. srečanje treh Slovenij. V cerkvi Višarske Matere Božje je ljubljanski pomožni škof, odgovoren za Slovence v zamejstvu in po svetu, msgr. dr. Anton Jamnik Slovencem iz matične domovine, zamejstva in izseljenstva daroval slovesno sveto mašo, ki jo je spremljalo petje cerkvenega pevskega zbora sv. Križ iz Rogaške Slatine. Ob somaševanju izseljenskih duhovnikov je msgr. Anton Jamnik pozdravil vse romarje in spomnil, kako to stičišče slovanskega, germanskega in romanskega sveta združi vse Slovence in vse vernike pri Materi Božji. Izpostavil je pomen domovine, narodnosti in slovenstva, pojme, za katere moramo biti hvaležni in jih gojiti, ker so velik dar. Prav tako ne smemo pozabiti na evropske vrednote sožitja in izgubiti “evropske duše”. Večkrat namreč pozabimo na stebre, na katerih je nastala naša Evropa. Danes je veliko interesov in se o vsem razmišlja materialno; vse to bo splahnelo, dobra dejanja pa ostajajo zapisana v knjigah, je poudaril škof.

Na ploščadi za cerkvijo je kot običajno potekal zanimiv kulturni program, ki ga je letos oblikoval poznavalec Gorskega kotarja Marko Smole, srečanje pa sta z glasbo in petjem sklenila cerkveni zbor sv. Križ iz Rogaške Slatine in Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov.

Med prisotnimi na Sv. Višarjah je bilo več političnih predstavnikov in predstavnikov civilne družbe, med temi vedno prisoten politik Lojze Peterle, predstavnica Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Danila Zuljan Kumar, nekdanja ministrica omenjenega urada Helena Jaklitsch, predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj, tajnik videmske sekcije stranke Slovenska skupnost Miha Coren, predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Krištof, predsednik Zveze izseljenskih duhovnikov v Evropi Izidor Pečovnik ter predstavnika Rafaelove družbe Lenart Rihar in Anamarija Rajk, ki sta srečanje organizirala.

Slovenska narodna skupnost na Hrvaškem

Glavni govornik letošnjega srečanja Marko Smole se je toplo zahvalil za zaupanje, ki mu ga je izkazala Rafaelova družba, in prisotnim v predavanju z naslovom Vztrajati v obmejnosti predstavil zamejsko stvarnost na območju ob južni meji Slovenije s Hrvaško, ki ji pripada in s katero se ukvarja že več desetletij.

Veselilo ga je, da lahko o tem govori prav na Sv. Višarjah, na eni od najbolj znanih Marijinih romarskih poti slovenskega kulturnega prostora, in pri tem spomnil na njihovo Sveto Goro, v slovenskem prostoru kar malo pozabljeno, na južnem koncu slovenske dežele, čeprav na hrvaški strani. Sveta Gora nad Plešci, kot so jo poimenovali romarji z dolenjskega konca, med njimi pisatelj Janez Trdina, ali Sveta Gora nad Gerovim, kot so jo dojemali romarji iz Kvarnerja in Istre, je bila nekdaj stičišče vernikov kar šestih škofij: domače senjsko-modruške, zagrebške, krške, ljubljanske, tržaške in poreške. Na njej so se vse od pomladi, ko se je narava pričela prebujati, pa do zahvalne nedelje pred vsemi svetimi srečevali Slovenci, Hrvatje, kočevski Nemci in domačini iz dveh delov nekdanje monarhije ter molili in plesali v čast Materi Božji. Ta cerkev Karmelske Matere Božje še vedno, sedaj predvsem za mali šmaren, privablja romarje z vseh koncev, tudi z mašo v slovenskem jeziku. “Sveta Gora je za naše kraje tako pomembno svetišče, da tudi Peter Klepec ni mogel ostati brez pripovedke, ki bi ga vezala nanjo,” je povedal Marko Smole, ki je nato predstavil stvarnost Slovencev na Hrvaškem. V vseh zamejstvih se število Slovencev žal zmanjšuje, še najmanj pa se to pozna skupnosti Slovencev na Hrvaškem. Tudi v Italiji žal slovenska identiteta bledi, vendar se pojavljajo nove generacije zavednih mladih, aktivno živijo kulturna društva, slovenščina se uveljavlja v šolah in cerkvi, pri športu. “Kot je prof. Valentinčič govoril v svojem predavanju prav na Sv. Višarjah, je ohranjanje zamejskih in izseljenskih skupnosti ključno za slovensko kulturno raznolikost, vendar je pri tem po njegovem mnenju potrebna bolj aktivna vloga matične države,” je predavatelj citiral predavanje velikega poznavalca slovenskega zamejstva in izseljenstva dr. Dejana Valentinčiča.

Slovenska narodna skupnost na Hrvaškem je razpršena po Istri, Gorskem kotarju, Medžimurju in po večjih mestih. Zaradi jezikovne podobnosti s hrvaškim jezikom je identiteta njenih pripadnikov manj izrazita kot v ostalih državah, a so sočasno zelo aktivna kulturna in izobraževalna društva in se zato povečuje število učencev slovenskega jezika, je povedal Smole, ki se je najprej osredotočil na rodne kraje. Do leta 1991 ni bilo skoraj nikakršnega interesa javnosti do vprašanja o Slovencih in slovenstvu “južno od Kolpe”. Zamejci na Hrvaškem so kljub stoletjem, ko so se tja odseljevali številni Slovenci, manj poznana manjšina v primerjavi z drugimi slovenskimi skupnostmi v sosednjih državah. Predvsem v mesta so se priseljevali delavci in delavke, učitelji, kulturni delavci, strokovnjaki. V Zagrebu so številni Slovenci študirali tisto, za kar v Ljubljani še ni bilo fakultet. Tudi Primož Trubar se je šolal na Reki in si je desetletja prizadeval, da bi tudi Hrvati dobili svoj prevod Svetega pisma, je spomnil Smole. Tudi osrednji Gorski kotar je v zgodovini doživljal dokaj številne prihode iz slovenskega prostora. Leta 1991 je bilo na Hrvaškem v popisu naštetih skoraj 23.000 Slovencev, leta 2001 še 13.000 in leta 2011 10.500. Leta 2021 se je za Slovence izreklo le še nekaj več kot 7700 oseb. Kot avtohtona narodna skupnost živijo na območju severne Istre, reškega zaledja, Gorskega kotarja, Medžimurja, Obkolpja in Obsotelja. Eden od pomembnih razlogov zmanjševanja njihovega števila so počasna, a vztrajna asimilacija – zaradi jezikovne podobnosti s hrvaščino je opazna manj izrazita identiteta, na asimilacijo vplivajo mešani zakoni, a tudi pomanjkanje institucionalne podpore, saj je poselitev razpršena. V županijah, kjer živi vsaj 100 Slovencev, imajo ti pravico do izvolitve individualnega zastopnika, v županijah, kjer jih živi nad 500 (in v občinah in mestih, kjer jih živi nad 200), pa imajo Slovenci pravico do izvolitve sveta. Tako slovenska skupnost na Hrvaškem organizirano deluje v okviru določene manjšinske samouprave (svetov in predstavnikov) in v okviru kulturnih društev. Člana imajo Slovenci tudi v Svetu narodnih manjšin, ki je osrednje telo narodnih manjšin v Republiki Hrvaški in med ostalim razporeja finance društvom in manjšinskim organizacijam. Na Hrvaškem je registriranih 17 slovenskih društev, ki so hrbtenica slovenske narodne skupnosti. Od teh je 15 kulturnih društev. Vsa se združujejo v Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem, ki je med drugim članica novih zamejskih koordinacij: gospodarske, športne in kulturne. Kljub padcu števila Slovencev na Hrvaškem, kar obenem pomeni tudi manj manjšinskih svetov in predstavnikov v politiki, pa je razveseljujoče povečevanje števila šol s poukom slovenščine. Hrvaška zakonodaja namreč manjšinam daje pravico do pouka v maternem jeziku na predšolskem, osnovnošolskem in srednješolskem nivoju. Ta pravica se postopoma uveljavlja, saj lahko šolarji na vse več šolah izberejo slovenščino kot obvezni izbirni predmet. Hkrati pa se slovenščina marsikje poučuje tudi v obliki dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture z učiteljicami iz Slovenije. Edina slovenska skupnost, ki ima v slovenščini tudi duhovno oskrbo, je zagrebška z duhovnikom, ki prihaja iz Slovenije.

Ob meji

“Dolina zgornje Kolpe in Čabranke, kakor geografsko poimenujemo naš del obmejnega območja, od koder prihajam, nad Brodom na Kolpi in Kostelom preko območja sedanjih občin Čabar in Osilnica vse do Prezida in Babnega Polja, je eno od območij Gorskega kotarja, kjer so Slovenci priznani kot avtohtona skupnost,” je povedal Marko Smole, ki je navedel zanimivosti o poselitvi prostora okoli Svete Gore in kakšno je bilo življenje teh obmejnih skupnosti. Obe sta si poleg Svete Gore delili tudi istega junaka – Petra Klepca. In obe skupnosti se še danes, tisoč let kasneje, pregovarjata, čigav junak je Peter Klepec. Območje je imelo že v 14. stoletju svojega župnika in cerkve, tako v Osilnici kot v Gerovu. V sredini stoletja so se priselili Kočevarji, večinoma Nemci, a med njimi tudi Slovenci iz Koroške. Povedal je, kako je bila postavljena meja in kako nobena oblast ni mogla ali želela prekiniti povezav med ljudmi z obeh bregov, saj je bilo le tako mogoče preživeti. Župniki so hodili do ljudi, ki so bili blizu, ne glede na meje župnij. Marsikdaj je isti župnik zasedal mesto v slovenski in hrvaški župniji. Število prebivalstva je z desetletji rastlo, z izgradnjo železniških povezav so se pričele sezonske migracije. Druga svetovna vojna pa je prinesla v kraje veliko gorja. Celotno območje je pod italijansko okupacijo doživelo požiganje skoraj vseh vasi nad dolino, kjer je živelo več kot 80 % prebivalcev. Po kapitulaciji so se preživeli vračali na pogorišča in na jesenska prazna polja. Živeli so v revščini in obenem pomagali pri vzdrževanju partizanskih bolnišnic po bližnjih gozdovih osvobojenega ozemlja, ne glede na narodnost. Izgubili pa so v tem času tudi prve sosede – kočevske Nemce, kar je bil za marsikatero vas nad dolino velik in nepopravljiv kulturni šok. Ljudje so delili skupno usodo, ki ni bila odvisna od politične meje. Tudi povojno obdobje dolini ni prizaneslo, saj sta bila načrtovana zalitje doline za hidroelektrarne in njena razselitev. V njen razvoj se načrtno ni vlagalo, zato je marsikdo odšel v tujino. “Dolina moja draga, dala si mi življenje, materino ljubezen, lepo otroštvo in mladost, a kruha mi nisi uspela dati …” je Smole citiral domači rek. Resnejše razmejevanje je prinesla šele osamosvojitev. To, da se je bilo treba narodnostno jasno opredeliti, je bil za marsikoga šok. “Sem Slovenec ali Hrvat, moji predniki so bili to in ono, pa tudi Nemci, Italijani in še kaj,” je razložil govornik in povedal, kako sta se stanje in krajina hitro spreminjala. “Meja se je zapirala, postopoma so ostali na tisočletja prehodnem prostoru le maloobmejni prehodi. Na vrhuncu smo dobili še ograjo z bodečo žico, kakršne so se spominjali le najstarejši iz fašističnih taborišč.” Smole je dodal, da na srečo vse mine, tudi hude stvari se počasi umaknejo, ideje lastnih držav dozorijo in ne potrebujejo več samopotrjevanja za visokimi zidovi in rezilnimi ogradami.

Kako pa danes?

“Kljub različnemu tolmačenju porekla lokalnega narečja govorimo na obeh straneh še vedno enako. Govori so bili po letih našega truda vpisani v oba nacionalna registra nesnovne dediščine in v obeh vpisih piše, da gre za čezmejni fenomen. Govorimo slovensko ali hrvaško? Enostavno, nič ni narobe, če odgovorimo: ‘Mejnemo se po naši.’” je povedal Smole, ki je leta 2006 v Plešcih na stežaj odprl vrata družinske hiše, kulturnega spomenika, ki je z leti postala neke vrste zasebni kulturni center. S študenti, slovenskimi in hrvaškimi etnologi in drugimi strokovnjaki raziskujejo skupni kulturni prostor in njegove povezave. Marko Smole je predavanje sklenil s prepričanjem, da je obmejnost pomembna: “Saj le dokler bo obmejni prostor proti sosedom poseljen z obeh, tudi s slovenske strani, z ljudmi, ki jim je obmejni prostor domovina, bo meja le politična črta. Ko bodo iz obmejnega prostora odšli še zadnji avtohtoni prebivalci, takrat bo prostor razmejen. A tega si ne želimo, saj vidimo, kaj to pomeni po svetu, kjer se bohotijo avtoritarni režimi, ki z vojnami in neizmernim trpljenjem ljudi poskušajo premikati te iste politične črte – meje.”