Žuboreč slap misli o življenju v velemestu  “z nogavicami v sandalih”

Piše: Iva Koršič Fotografije: MMC SKPD F. B. Sedej

Gledališče na ocvrtem / Vsim mojim doma – The show

Gledališče na ocvrtem je v petek, 20. oktobra 2023, priklicalo v veliko dvorano župnijskega doma F. B. Sedej v Števerjanu množico gledalcev vseh starosti. Med njimi je bilo veliko mladih, pravih “navijačev”, kar ni bilo nikakršno presenečenje, glede na to, da je na odru zablestel prav poseben “kabaretni večer”. Kabaretno vzdušje je velo že v dvorani, kjer so bili nameščeni poleg sedežev tudi zložljive mize in stoli, kamor so se posedli gledalci s kozarcem rujnega v roki, ki so ga prejeli pred vstopom v dvorano kot dobrodošlico za to nadvse prijetno glasbeno-gledališko doživetje. Prava zvezda tega nenavadnega odrskega srečanja, prežetega z avtobiografskimi opisi brez dlak na jeziku in življenjskimi spoznanji ter ironičnim pridihom tudi na rovaš vsesplošnih človeških značilnosti, navad in slabosti, je bila Lucrezia Bogaro, nekdanja članica Dramske družine F. B. Sedej iz Števerjana, ki se je gledalci še dobro spominjamo kot izoblikovalko posrečenih likov v izredno uspešnih, s priznanji ovenčanih predstavah Umor v vili Roung in Aulularia. Kot je v pozdravnih besedah pojasnil Jakob Leopoli, organizacijski vodja števerjanske Dramske družine, se je Lucrezia Bogaro pred sedmimi leti preselila v Berlin. Tja jo je zvleklo srce, ki se je zaljubilo v Števerjanca Mateja, že nekaj let pred tem živečega v tem nemškem velemestu, ki šteje 4 milijone prebivalcev raznolikih narodnosti. Začetno navdušenje nad pisanim velemestnim vrvežem in raznoliko kulturno in vsestransko ponudbo se je kaj kmalu prevesilo v domotožje. Idealizirana slika se je polagoma sprevrgla v trdo realnost. Ker si takrat ni ustvarila še svojega kroga prijateljev v tuji deželi, je želela biti vsaj virtualno čim bliže svojim domačim in jim zaupati vse, kar se ji je nabiralo v mislih in srcu. Zato se je zatekla na spletna družbena omrežja, kot to na splošno radi počenjajo mladi. Sočno izpovedani čustveni in drugi izlivi so se kar kopičili in pljusknili celo na valove Radia Trst A. Od tam pa so našli pot do odrskih desk. Da bi tu pristali, je bila velika želja umetniške vodje števerjanske dramske skupine Jasmin Kovic, ki zelo rada raziskuje nove načine gledališkega izražanja tudi pri ljubiteljskih igralcih.

Lucrezia Bogaro je na svojem petkovem nastopu takoj ujela in osvojila pozornost gledalcev in jih priklenila nase za debelo uro, kolikor je trajalo njeno “stand up pričevanje” “kako živeti in preživeti v Berlinu”. Ves čas je ohranila živahno vez s publiko, se nanjo večkrat obračala in jo vključevala v svojo vseskozi živo in jasno pripoved, ki je žuborela v razločni govorici, med knjižnim jezikom, narečnimi prebliskimi in tujimi izrazi, ki so lastni današnji mladini, zelo aktivni na družbenih omrežjih. Njen komedijski monolog je stekel kot bister potoček in napojil radovedna ušesa, pa tudi oči, saj je marsikaj poudarila tudi z izrazito obrazno mimiko. V privlačnem, zabavnem tonu je spregovorila o tem, kako se je kot zamejka znašla v tujini, kako je med tujimi jeziki oprezala za tistimi iz skupnega slovanskega izvora, ob zvoku katerih se je takoj počutila bliže domačemu kraju. Povedala je, da te “Berlinčani” – med njimi je seveda ogromno tujerodnih priseljencev – sprejmejo, ko si v tem nemškem velemestu vsaj eno leto. “Njihov” postaneš, ko preživiš pri njih vsaj eno zimo, ki je izjemno turobna (“groza, strah in škripanje z zobmi!”), saj je izredno dolga in mrak pade že ob 14.30, vreme pa je v vseh letnih časih kar muhasto, tudi zato Berlinčani previdno nosijo nogavice tudi, … ko imajo obute sandale! To pa nikogar ne moti. Kot je s šegavimi poudarki povedala, se nihče ne obrega ob to, kako je kdo oblečen. Vsak je pri tem zelo svoboden, kar ni malenkost v primerjavi z našimi kraji, kjer se ljudje takoj ozrejo za kom, ki si “drzne” iti proti toku in se oblačiti po svojem vzgibu in razpoloženju. Berlinčane ne zanima niti tvoj “stas”: nihče ne bo namigoval na tvoje obline ali odvečne kilograme, kar se tako privoščljivo dogaja pri nas, kjer takoj opazijo, posebno ženske oči, če se ti je nabral kak kilogram odveč v pasu, bokih … Ob takih ugotovitvah si začnejo kar se da škodoželjno in privoščljivo brusiti jezike. Svoboda posameznika je v Berlinu doma! Velika, včasih prav težko premostljiva preizkušnja za tistega, ki se odloči ostati v nemški metropoli, je nedvomno jezik. Po Lucreziinih besedah je usvajanje nemščine zalito z veliko slane vode: potu in solza! Nemci imajo tako radi neskončno dolge sestavljene besede, v katere strnejo cel stavek ali opis, kaj kdo dela. Dimnikarju npr. rečejo der Schornsteinfeger. Ko osvojiš nemško govorico, pa večkrat ostaja še nerešeno vprašanje spolnika: v velikem dvomu se sprašuješ: ali moraš pred določeno besedo postaviti der, die ali das. Bliskovit test o tem je napravila tistim, ki so z dvigom roke povedali, da so se učili nemščino. Priznati moramo, da so se kar dobro odrezali! Ker sama uživa v dobri hrani (to je njen “kulturno-socialni-emocionalni moment!”) in ji je všeč meso in vse, kar nam slastnega nudi prašič, po njenem mnenju “pravi in edini kralj živali”, se je dotaknila tudi prehrambenih navad Berlinčanov. Med njimi je ogromno veganov, zato mora zelo paziti, ko se z njimi pogovarja o prehrani. Sama bi nikdar ne zamenjala mesne poslastice ali salamo iz merjasca s tofu!

Nekoč je nekomu dejala, da je njen tast lovec. Da ne bi nikoli tega zinila! Kaj pa če bi sogovornik izvedel, da so tudi drugi njeni domači in celo tastov pes lovci?!

Še marsikaj resničnega je razkrila v iskrivem monologu, ki ga je razpredala suvereno in izredno prijetno ter prisrčno, predvsem pa iskreno. Tu pa tam ga je malce popoprala s kakšnim dvoumnim namigom ali krepkejšim izrazom, da se je smeh še glasneje oglasil iz dvorane. Dodeljena ji urica je minila kot blisk, ob velikem užitku gledalcev, ki bi še kar naprej poslušali njeno tekoče, barvito pripovedovanje.

Morda pa se bo še kdaj vrnila v takem slogu na domači oder in razgibala “ozkogledno zamejstvo”.

Med besednimi premori je nekaj poskočnih ljudskih in narodno-zabavnih melodij veselo odigral trio Ter, ki ga sestavljajo Samuele Mian (harmonika), Nikolaj Skok (kitara) in Lapo Farolfi (berda). Tudi mladi glasbeniki so bili deležni zasluženega ploskanja.

Nastopajočim je kostume kot vselej z okusom odbrala Snežica Černic.

Tudi tokratni večer Gledališča na ocvrtem, v organizaciji Dramske družine SKPD F. B. Sedej iz Števerjana in sodelovanju z Javnim skladom za kulturne dejavnosti, s Svetom slovenskih organizacij in Vinoteko Števerjanski griči ter pod pokroviteljstvom Zveze slovenske katoliške prosvete, se je izpel v prijetnem druženju ob ocvrtih dobrotah in rujni števerjanski kapljici.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme