Znotraj manjšine vedno isti problemi?

Minilo je skoraj šest desetletij od prvih deželnih volitev in v tem dolgem obdobju smo doživeli epohalne spremembe na vseh področjih, tako na deželni ravni kot tudi v naši mali goriški slovenski skupnosti, a vendar temeljno načelo še danes drži, saj Slovenska skupnost (SSk) ni strogo politična stranka, njeni predstavniki skrbijo za potrebe naših ljudi, a ne samo, saj se vidni predstavniki SSk vsakodnevno izkazujejo na občinski in deželni ravni z reševanjem potreb vseh prebivalcev, tudi italijansko govorečih; skrbimo za razvoj kmetijstva, gospodarstva in neoporečnost območja, za ohranitev ter utrditev slovenskega jezika. Slovenska skupnost doživlja več kot 70 let prave samostojnosti in svobode, kar je v vsakem demokratičnem sistemu ne le redkost, ampak že prava posebnost in unikat.

Potrebujemo avtonomijo, lokalnost, samostojnost, predvsem v našem malem političnem spektru delovanja! Treba je prebiti stereotip, da so ti koncepti pojmi zapiranja, tipični za konservativno družbo. Ti pojmi lahko postanejo klobuk vseh Slovencev, ki živimo v Italiji. Tržaško, Goriško in Videmsko zaznamujejo različni zgodovinski dogodki, tudi tragedije, ki so v letih izoblikovale v ljudeh kleno politično prepričanje: tako na Tržaškem, poleg ostalih duš, dobimo bolj napredne, na Goriškem bolj konservativne in na Videmskem bolj liberalne ljudi. Treba je izpostaviti tudi resnico, da se slovenski volivci ne odločajo več samo za levo opcijo, ampak oddajajo glas tudi ostalim političnim silam. To so dejstva in zbirna stranka Slovencev v Italiji ne more mimo te ugotovitve. Bi ne bilo bolje, da bi Slovenci v Italiji volili etnično (glej SVP) in ne politično? Združujeta nas identiteta in jezik, delati moramo na narodnostnem temelju. Ločitve je treba reševati pri izvoru, drugače ne bo šlo. A za to menda ni še dozorel pravi čas. Večkrat pa govorimo, da se naša narodna skupnost sooča s problemi demografskega padca in si polnimo usta s koristnim glasovanjem, naj ne zapravimo našega glasu na raznih volilnih preizkušnjah.

Znamo se torej tudi poenotiti. Tatjana Rojc, naš najvidnejši predstavnik, je na parlamentarnih volitvah lani nastopila kot nosilka liste Demokratske stranke v proporcionalni kvoti za senat. Pomembno je, da smo Slovenci potrdili svojega predstavnika v italijanskem parlamentu. Večkrat je Rojčeva v volilni kampanji ponavljala: “Upam, da bomo toliko zreli na naši levosredinski opciji, da ne bomo iskali tega, kar nas deli, ampak to, kar nas druži.” Mislim, da je bil končni volilni rezultat zgovoren, saj je prišlo do širokega zavzemanja celotne narodne skupnosti za njeno izvolitev. Slovenska narodna skupnost se je tokrat izkazala.

S hitrimi koraki se bližajo deželne volitve in upam, da se prav vsi zavedamo resnične nevarnosti, da obstaja velika možnost, da ne bomo izvolili v deželni svet nobenega slovenskega predstavnika. Vstopamo ali pa smo že v polni volilni kampanji, saj so nekatere odločitve že padle. Ali se bo tudi tokrat izkazala slovenska narodna skupnost in podprla stranko Slovenska skupnost, ki ima edina konkretno možnost izvolitve predstavnika v deželnem parlamentu? Osebno ne pozabim besed in zagotovila Rojčeve v lanski volilni kampanji za parlamentarne volitve: “Dajmo se poenotiti in složno oddajmo glas za Demokratsko stranko, da potrdimo parlamentarca, naslednje leto pa bomo podprli edino možno opcijo, in sicer Slovensko skupnost, da izvolimo slovenskega deželnega svetnika”. Lani smo mi opravili svoje, katera pa bodo navodila letošnje volilne kampanje?

Ne smemo skrivati dejstva, da se časi spreminjajo, da živimo danes v času, ko politika ni več tako zanimiva, posebno za mlajše generacije. Nekateri so zasedeni z drugačnimi obveznostmi; drugi imajo polno skrbi, na primer iskanje dela (ne smemo namreč pozabiti, da je odstotek mladinske brezposelnosti v Italiji eden izmed najvišjih v celi Evropi, kar pa seveda pripelje marsikatere mlade do tega, da zapustijo naše kraje in se izselijo v druge države v upanju, da bodo le-te kos njihovim željam in pričakovanjem); tretji pa so nad politiko presenečeni ali bolje razočarani zaradi nekaterih slabih vzorov. Mislim pa, da se ravno v tem skriva razlog za nadaljnje politično vztrajanje in delo. Mladi nam bodo sledili, če bomo dosledni in kredibilni.

Tako kot v znanosti, ki ne bi bila več potrebna v primeru, da bi bilo že vse znano in odkrito, tudi politika ne bi potrebovala mladih sil in novih vzorov za boljše delovanje. Povsod obstajajo in so vedno obstajali dobri ali slabi ljudje; zavedati se moramo, da tudi politiko sestavljajo ljudje in da torej velja isto tudi zanje. Težko se je sprijazniti s tem dejstvom, vendar sem prepričan, da je prav tu štartna točka za vse nas. Moja misel gre posebno na mlade, ker se moramo vsi zavedati, da lahko vsak izmed nas prispeva na edinstven način k prenovi do boljše situacije. Kaj lahko pravzaprav dosežemo s tem, da naštevamo vse to, kar ne gre? Mislim, da je bolj pomembno, da se osredotočimo na tiste stvari, ki jih lahko spremenimo, prenovimo, izboljšamo. To pa lahko dosežemo samo, če smo složni. Smo še v času.

Prepričan sem, da lahko z združenimi močni dosežemo marsikaj. Nočem in ne morem verjeti v dejstvo, da so razlike tako nepremostljive, da sta skupno delo in pomoč nemogoča. Seveda mora vsakdo ohraniti svojo edinstvenost; ostati mora posameznik s svojimi idejami in prepričanji, ki sodeluje z drugimi posamezniki, mora pa biti pripravljen tudi na kritiko in kompromise, če lahko s temi doseže skupno dobro.

Od nekdaj se žal spopadamo z istimi problemi in bojim se, da se bomo še.