“Znanost brez humanizma ni nič”

Pogovor / Dimitri Tabaj o rubriki Drobci domače zgodovine

Rubrika Drobci domače zgodovine je v tej številki Novega glasa dosegla visok mejnik, in sicer tristoto objavo. Avtor v njej opisuje in spet prikliče v spomin dogodke, kraje, ljudi našega in širšega slovenskega prostora. Dimitri Tabaj nam je v kratkem pogovoru povedal, kako je sploh prišlo do rubrike in kako se loti pisanja zanimivih zgodovinskih zapisov.

Januarja 2018 je v našem tedniku zagledal luč prvi zapis rubrike Drobci domače zgodovine. Kako se je začelo?

Prvi, ki mi je omenil, da bi lahko svoje zapise objavljal v tednik Novi glas, je bil odgovorni urednik Jurij Paljk. Večkrat sem jih objavljal na svoji Facebook strani, da bi delil s prijatelji zanimivosti naše zgodovine. Paljk pa mi je povedal, da je Facebook sicer lep in koristen, se pa zapisi zgubijo v morju spleta in da bi bilo lepo, da bi bili taki zgodovinski zapisi nekje objavljeni. In tako se je začelo. Mislil sem, da se bo to nadaljevalo kakih 10, 20 številk, v resnici pa so si ideje, zamisli in posledično zapisi kar sledili in smo na številki 300.

Zobozdravnik po poklicu, humanist in raziskovalec drobcev zgodovine pa po duši?

Všeč mi je citat hrvaškega zdravnika in zgodovinarja medicine, profesorja na Sorboni Mirka Dražena Grmeka: “Znanost brez humanizma ni nič.” O tem sem bil vedno prepričan. Zgodovina mi je bila vedno všeč, domoznanstvo oz. krajevna zgodovina me je še toliko bolj privlačila, ker je večkrat zapostavljena. Šolski sistem privilegira “veliko zgodovino”, medtem ko krajevna zgodovina, ki v resnici ni nič manjša od “velike”, ker se prepleta z velikimi dogodki in omogoča, da jih lažje razumemo, je postavljena nepravično v ozadje.

Kako nastajajo zapisi? Kje črpaš informacije?

Dosti berem stare časopise, tam se najde marsikaj, stare novice, ki so morda že pozabljene. Mogoče se dobi članek o smrti kakšne osebnosti in se prebere in posledično raziskuje, kdo je ta oseba bila, kaj je naredila, s kom je bila v sorodstvu itd. Tako se skupaj spletejo dogodki in nastane drobec domače zgodovine. Nekateri članki, čeprav v omejeni obliki, pa so povezani z rodoslovjem, saj rad raziskujem o svojih prednikih. Nekateri članki so povezani z zgodovino medicine, področjem, ki me tudi zanima in ga raziskujem, tudi v sodelovanju z Odborom za zgodovino medicine in zdravstva sevrnega Jadrana. Predvsem se osredotočam na slovensko medicino pri nas, na Primorskem.

Informacije precej črpam po internetu, oz. kot sem povedal, po starih časopisih, ki si jih pravzaprav lahko vsakdo ogleda od doma na zelo dobro urejeni strani Digitalne knjižnice Slovenije. Občasno pa rad grem tudi v razne arhive, predvsem v Gorici, Trstu in Ljubljani. To zahteva več časa, seveda, in tudi določene urnike. Občasne stike preko spleta pa imam tudi z drugimi arhivi v srednji Evropi, na primer z Zagrebom, Dunajem, Prago, Bernom, itd.

Po bogatem in zanimivem fotografskem gradivu, ki ga objavljaš v rubriki, je razvidno, da si razne kraje tudi ogledaš …

Drži, skoraj vedno. Grem do pokopališča oz. groba, kjer so osebnosti, o katerih pišem, pokopane, do rojstne hiše, vasi ali kraja, s katerim je bil protagonist zapisa neposredno povezan itd.

Kako pa naprej?

Materiala in zanimivosti je še veliko, zato mislim, da bo tudi drobcev domače zgodovine lahko še veliko. Zapisi pridejo nekako sproti, jih ne načrtujem veliko časa prej oz. predhodno. Ker so zapisi o posamezni temi so v nadaljevanjih, se običajno zgodi, da se na polovici določenega zapisa pojavi ideja za naslednjega itn. To se zgodi, ko kaj preberem, raziskujem ali če s kom govorim. Odzivov na rubriko imam namreč več in se občasno zgodi, da tudi v pogovoru dobim kakšen nasvet ali sugestijo za nadaljnje pisanje. Zdaj mi npr. pade na misel, da mi je tudi pred kratkim preminuli domoljub prof. Samo Pahor pohvalil zapise, ker se namreč v njih bere o stvareh, ki jih nihče ne obravnava in o katerih nihče ne piše. Povedal sem mu, da so te tematike že objavljene, saj pregledujem stare časopise, on pa je poudaril prav to, da s takimi zapisi, ponovnim in dodatnim raziskovanjem dragoceni spomini slovenske zgodovine spet zaživijo.