“Znakovni jezik je še bolj zahteven kot drugi jeziki!”

V Tumovi koči na Slavniku bo letos 7. in 8. marca spet potekala akcija Gluhi strežejo v planinskih kočah. Projekt organizirajo Planinska zveza Slovenije, Odbor za planinstvo za invalide in Mladinsko društvo za osebe z okvaro sluha vklop/izklop. Letošnji moto akcije je Biti inkluziven. Drugič zapored se te akcije kot prostovoljka udeležuje tudi mlada Tržačanka Martina Sosič, ki se je slovenskega znakovnega jezika naučila pred nekaj leti. Z njo smo se pogovorili o njenem učenju znakovnega jezika in projektu Gluhi strežejo v planinskih kočah, ki bo do septembra potekal v enajstih različnih kočah.
Pred nekaj leti si se odločila, da se boš za skavtski podvig naučila slovenski znakovni jezik. Od kod ta želja?
Res je, pred dvema letoma, ko smo si morali pri skavtih izbirati specializacijo, ki bi jo radi opravljali, sem iskala nekaj nenavadnega in zanimivega, kar pa bi mi dalo nekaj več v življenju. Takrat sem se odločila, da bom opravljala specializacijo iz slovenskega znakovnega jezika. Specializacijo sem opravila sama oziroma pod mentorstvom Martine Zubalič. Gojila sem jo naprej in organizirala tri predavanja in delavnice o slovenskem znakovnem jeziku.
Koliko časa si potrebovala za to, da si se naučila jezika?
V bistvu se jezika še vedno učim, saj je to učenje novega jezika, kot da bi se učila nov govorni jezik. Nisem na zelo visoki ravni, ker nimam možnosti, da bi ga vsakodnevno uporabljala. Za delavnice sem rabila približno tri mesece, zdaj pa je že dve leti, odkar se ga učim, in še vedno ne bi zmogla opraviti izpita za tolmača gluhih.
Kaj ti je pri tem povzročalo največ težav?
Čas, ker si je treba vzeti veliko časa in je treba veliko ponavljati. Težava je, kot sem že omenila, tudi možnost uporabe jezika, ker ko sem se ga začela učiti, še nisem poznala nobene gluhe ali naglušne osebe, ki bi se lahko pogovarjala z mano. Težko je bilo tudi to, da sem se učila sama. Mentorica je bila zraven, vendar slonelo je vse na meni, sama sem se morala odločati, kaj se učiti in kdaj se učiti.
Kot si že omenila, je učenje znakovnega jezika podobno učenju drugih tujih jezikov, in če jezika ne vadimo, ga pozabimo. Kako gojiš znakovni jezik, da ga ne pozabiš?
V bistvu velja, da je znakovni jezik še bolj zahteven kot drugi jeziki, vsaj meni se tako zdi. Ko ga ne gojiš, pozabiš. Vsaj jaz sem ga pozabila bolj kot npr. nemščino, ki sem se jo učila na srednji šoli. Učiš se ga tako, da pogledaš video s kretnjo in si jo moraš zapomniti. Pri znakovnem jeziku so zelo majhne razlike v kretnji za različne pomene besed in treba je paziti na vse majhne stvari: kakšen obraz imaš, medtem ko kretaš, kako si obrnjen glede na sogovorca, usmerjenost rok.(…)
Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Urška Petaros / Martina Sosič o zanimivem projektu Gluhi strežejo v planinskih kočah

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme