Tržaška

Zmaga življenjske volje in pozitivnih vrednot v tragičnih življenjskih razmerah

Zmaga življenjske volje in pozitivnih vrednot v tragičnih življenjskih razmerah

Društvo slovenskih izobražencev in Knjižnica Dušana Černeta o povojnih taboriščih v Italiji

Koliko pozitivne življenjske energije in notranje moči so imeli Slovenci v povojnih italijanskih begunskih taboriščih, da so zmogli že takoj prvi mesec po prihodu v taborišče v izredno težkih razmerah ustvariti pravi čudež z organizacijo kakovostnih šol, prosvetnih večerov, igralskih skupin, pevskih zborov, tiskanja časopisov, verskega življenja?
To so se spraševali poslušalci ob predavanju zgodovinarke dr. Helene Jaklitsch, avtorice monografije Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945–1949, ki je izšla v zbirki Razpoznavanja pri Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani in je doživela krstno predstavitev prav na večeru v organizaciji Društva slovenskih izobražencev in Knjižnice Dušana Černeta. Avtorico in predstavnika založbe dr. Aleša Gabriča je v imenu organizatorjev predstavil novinar Ivo Jevnikar.
Knjiga dr. Helene Jaklitsch je Slovencem po 75 letih razkrila zelo zanimiv pogled na zgodovinske dogodke iz slovenske polpretekle zgodovine. Čeprav se sliši neverjetno, je avtorica morala pri svojem delu orati ledino: kot vemo, je bilo o tem aspektu naše zgodovine (usoda povojnih političnih beguncev) v Sloveniji dolgih 45 let prepovedano govoriti (čeprav je iz dokumentov razvidno, da je Udba pozorno sledila dogajanju, a je svoje dokumente kasneje uničila). O slovenskih emigrantih, ki se niso strinjali s komunistično vlado, pa se je smelo javno govoriti le v negativnem smislu.
Avtorica je zato morala iskati podatke v tisku iz begunskih taborišč, v arhivu Zedinjene Slovenije v Buenos Airesu in Osrednjem zgodovinskem arhivu v ZDA; povzela je osebna pričevanja, osebne zapiske v dnevnikih in pregledala osebne arhive. Prva pa se je o begunskih taboriščih Slovencev v Italiji dokumentirala v fondih uprave Združenih narodov za begunce UNRRA v New Yorku.
Ob podajanju podatkov predavateljice, ki so jih spremljale projekcije še neobjavljenih slik Lojzeta Erjavca, so se poslušalcem nazorno prikazali pred očmi dramatični dogodki iz leta 1945, posebnost tega predavanja (in monografije) pa je bila v tem, da je zadevalo samo usodo slovenskih beguncev v Italiji, česar ni prej nihče temeljito raziskal.
Ubežniki so pred komunističnim revolucionarnim nasiljem bežali v prvih dneh meseca maja 1945 preko Ljubelja na Koroško. Nekateri viri navajajo, da so zavezniki del slovenskih pribežnikov v dneh po 11. maju v raznih valih iz Koroške pošiljali v Italijo; iz Primorske so se v Italijo umikali tudi primorski politiki, duhovniki, goriški bogoslovci, prisilni mobiliziranci v nemško vojsko. Šlo je za 4000 do 5000 Slovencev. Med njimi je bilo 10 odstotkov otrok (na Koroškem pa je bilo v avstrijskih taboriščih okoli 6.000 slovenskih beguncev).
Značilnost taborišč v Italiji je bila razpršenost po ozemlju in stalna selitev iz enega taborišča v drugo (z razliko od avstrijskih, kjer so bili slovenski begunci lahko veliko bolj povezani med seboj). Zavezniki so jih razmeščali po taboriščih vzdolž skoraj celotnega škornja: od Moniga, do Servigliana, Forlija, Senigallije, Barlette, Ebolija in drugih manjših taborišč.
Najbolj številčna skupnost je bila v Monigu pri Trevisu, saj je štela okoli 1.500 Slovencev. Prav to taborišče je najbolj povezano s tržaško stvarnostjo: več izmed teh Slovencev je kasneje šlo v Trst, kjer so pomagali ustanavljati slovenske šole, ki jih je fašistična Gentilejeva reforma ukinila. Trije izmed njih pa so vse življenje, prav do smrti, oplajali tržaško slovensko kulturo s prosvetnim, literarnim in pedagoškim oziroma verskim udejstvovanjem. Gre za vsem tržaškim Slovencem dobro znana imena, za profesorje Jevnikarja, Beličiča, Peterlina in Teuerschuha, pa tudi inž. Scharta.
Zanimivi so podatki o tem, da so voditelji taborišč na začetku imeli nekatere predsodke do pribežnikov (verjetno so jim iz komunistične Jugoslavije dali podatek, da gre celo za kolaborante). Toda že prve dni so ob stiku s slovenskimi begunci razumeli, da imajo pred seboj izjemne ljudi, med njimi zelo veliko izobražencev, ki so ostali zvesti krščanskim vrednotam, skratka, da je šlo za intelektualno elito, ki je pribežala pred nasiljem komunizma.
Veliko je podatkov in pričevanj, da so se zavezniki, ki so upravljali taborišča, kaj kmalu prepričali o njihovi odličnosti.  (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
P. in

20.06.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!