Zloraba je izdajstvo
Zloraba je izdajstvo. O tem je trdno prepričana psihologinja dr. Tanja Repič Slavič, predavateljica na teološki fakulteti v Ljubljani in Mariboru, avtorica vrste študij in knjig, ki je že deset let tudi zakonska in družinska terapevtka. Vsak dan znova je presenečena, kako zelo je razširjeno spolno nasilje in kako še vedno veljajo predsodki glede te tabu teme. Še vedno se čudi, kako prihajajo k njej urejene ženske, mame, medijsko prepoznavni ljudje in ljudje na visokem položaju, ki doživljajo velike notranje stiske.
Večer v Peterlinovi dvorani so priredili Slovenska zamejska skavtska organizacija in Mladi v odkrivanju skupnih poti, v imenu katerih je zbrane pozdravila Breda Susič. Zamisel za predavanje se je porodila iz potrebe, da bi razčistili vprašanje, kaj je nasilje oz. kako pride do spolnih zlorab mladoletnih. Eno izmed najpogostejših zmotnih prepričanj v javnosti je to, da so storilci bolni ljudje. To ne drži, ker se zavedajo, kaj delajo. Žrtev si že prej ogledujejo, zato je spolno nasilje vedno načrtovano dejanje. Predavateljica je o storilcih povedala, da so kot alkoholiki – zdravljeni, ne pa ozdravljeni. Terapija do neke mere pomaga, a je v njih še vedno spolno vzburjanje. Navadno pedofil govori, da ima otroke rad, da ga je prav otrok zapeljal; to načrtuje in še naprej zapeljuje. Zmotno prepričanje je tudi to, da se zlorabljeni prepoznavajo že na daleč, kar seveda ne drži, saj je lahko zelo lepo skrito.
“Spolna zloraba je huda travma, ni mačji kašelj”, je opozorila dr. Repič Slavič, saj so tudi raziskave pokazale, da je to dejanje vidno v možganih kot velika poškodba, kot če bi otrok dobil udarec po glavi. Resnici na ljubo, pri storilcu ne gre za zadovoljevanje potreb, temveč za kontrolo moči, saj storilec uživa, ko vidi strah in grozo v očeh otroka. Tipičnega pedofila odrasla ženska sploh ne privlači, saj ga vzburijo le prizori otrok. Na vprašanje, ki se pri ljudeh pogosto pojavi, zakaj ni žrtev zbežala, je predavateljica odgovorila, da v trenutku šoka ali strahu stresni hormoni preplavijo hipokampus in zablokirajo vse; vse se ustavi in žrtev ne more pobegniti. To je kot pomirjevalo: ko si v šoku, ne čutiš bolečine.
Kljub temu da se ne spomnimo zlorabe v slikah, si je telo vse zapomnilo in živeti s tem je res težko. Veliko deklet, ki jih ima predavateljica na terapiji, je bolj zamerilo mami, ker je za zlorabo vedela in ni ničesar naredila, kot pa očetu, ki jih je zlorabljal. Zato je spregovorila še o pomembnih dejstvih v zvezi s spolno zlorabo. Storilec na primer vedno zanika, da je zlorabljal, travma žrtve pa se prenaša naprej, to je t. i. transgeneracijski prenos travme. Najpogostejše posledice spolne zlorabe so strahovi, panični napadi, tesnoba, krivda, gnus, nizka samopodoba, depresija in reviktimizacija. Pri otrocih se posledice odražajo v težavah s spanjem, z regresijo, vedenjskimi, učnimi in s čustvenimi težavami v šoli, z motnjami hranjenja in prehranjevanja, nasiljem in agresivnostjo.
Ob koncu pretresljivega predavanja je dr. Tanja Repič Slavič še podčrtala, da žrtev ni nikoli kriva za spolno zlorabo, saj je vedno in povsem za to kaznivo dejanje odgovoren storilec. V Sloveniji 90 odstotkov spolnih zlorab ni nikoli prijavljenih, izmed desetih odstotkov pa je kar 90% takih, za katere ni nobene obsodbe zaradi pomanjkanja dokazov.
Metka Šinigoj
