“Zlasti samostojni podjetniki in umetniki so v tem času padli v nerešljivo situacijo!”

Naš cenjeni sodelavec Peter Kuhar živi na Češkem že dvanajsto leto. Z ženo, češko pesnico Lenko Kuhar Danhelovo, bivata v mestu Beroun pri Pragi in sta vidna kulturnika v češkem in slovenskem okolju. Oba posredujeta slovensko poezijo in prozo v češkem svetu, češko literaturo pa v slovenščini, v knjižnih izdajah in v revijah. Sta tudi pobudnika in glavna organizatorja tamkajšnjega mednarodnega festivala Evropski pesniki v živo.

Ali sta z Lenko zaradi pandemije opustila misel na letošnji pesniški festival v Berounu?
Festival Evropski pesniki v živo je tradicionalno junija že vse od leta 2008. Ker še vedno ni gotovo, kakšne razmere bodo junija na Češkem in v državah, od koder sva povabila goste, sva trajanje festivala skrajšala na tri dni in ga prestavila. Tako bo potekal od 14. do 17. oktobra 2020. Letos je bilo najteže najti nadomestni termin v sloviti Knjižnici Vaclava Havla v Pragi, a je očitno pomagal ugled, ki si ga je festival z leti pridobil in ga uvrstil v svoje programe. Edino takrat je v tej knjižnici slišati tudi slovensko literarno besedo, na kar sva še posebej ponosna, saj sta že od vsega začetka slovenska literatura in kultura pomemben del festivalskega programa. Festival je torej pripravljen in bo, če se ne bo zgodilo kaj nenadejanega.
Ste na Češkem Slovenci med seboj povezani?
Imamo kar dve društvi. Zelo nas povezuje tudi slovensko veleposlaništvo s svojimi pobudami in prireditvami. Na Karlovi univerzi, eni najstarejših v Evropi, že več kot sto let deluje lektorat slovenskega jezika in književnosti. Obstaja slovenski dopolnilni pouk, namenjen osnovnošolcem… V Pragi deluje Slovensko društvo Jože Plečnik, ki je nastalo leta 2013, v Brnu pa imajo od leta 2002 Češko-slovensko društvo. V obe društvi se lahko včlani vsak ne glede na narodnost.
Reči je treba, da so v Brnu zelo dobri organizatorji, tako da marsikatera slovenska skupina pride še k nam v Prago. Ne nazadnje tudi zato, ker Slovenci, ko pridejo v Brno, navadno želijo videti še Prago, in takrat jim kaj pomagajo naši člani. Nekateri zbori so nastopili v cerkvi Srca Jezusovega, ki je zgrajena po Plečnikovih načrtih.
Slovenska skupnost, živeča na Češkem, sicer niti ne more biti velika, je pa, misliva, vidna predvsem v podjetništvu. Od nekdaj je vplivna tudi v kulturi. Mladi Olmo Omerzu je eden najvidnejših in najuspešnejših filmskih režiserjev. Zelo vidne vloge v gledališču, na televeziji in v filmu ima za seboj igralka Nataša Burger. Dr. Alenka Jensterle, slovenska pesnica, na Filozofski fakulteti Karlove univerze že več desetletij poučuje slovensko književnost. Tukaj živi pesnik in glasbenik Andraž Polič. Svetovno znana fotografinja Aleksandra Saša Vajd uči na visoki šoli za oblikovanje, prav tam, kjer je nekoč poučeval Jože Plečnik. Vizualno podobo javne češke televizije kroji režiser Uroš Trefalt. Gotovo sem koga nehote izpustil… Iz leta v leto pride na češke univerze, torej ne samo v Prago, študirat veliko mladih, navadno prek študentske izmenjave (npr. Erazem). Marsikdo se potem vrne, ker tukaj nadaljuje šolanje ali pa si najde delo. Na gostovanju Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) sem srečal celo neko argentinsko Slovenko, zaposleno v Pragi. Nisva še slišala, da bi kdo obžaloval odločitev, da se je preselil na Češko.
Kako pandemijo preživljate na Češkem?
Vse je drugače, kot je bilo doslej. To velja za ves svet. Midva živiva v mestu Beroun, ki šteje slabih dvajset tisoč prebivalcev in leži sredi Češkega krasa. Čeprav vožnja z avtom v Prago tudi ne traja dosti dlje, pa sva bila v času pandemije tam po opravkih doslej le enkrat. Nenavaden občutek – na poti v Prago skoraj nikogar na avtocesti, v mestu skoraj nikogar na sicer vedno živahnih ulicah, v tramvajih komaj kdo, nobenega vrveža iz trebuha postaj podzemske železnice (mestni promet deluje ves čas), prazen je srednjeveški Karlov most, prek katerega se čez leto prevali menda kar šest milijov turistov. Na Hradčanih, kjer je stoletja zgodovinski sedež najvišje oblasti, zdaj torej predsednika države in nadškofije, so začuda zaprti ne samo katedrala in drugi muzejski objekti in galerije, pač pa celo vsa zunanja sprehajališča in dvorišča praškega gradu. Prebral sem kritičen komentar z izhodiščnim vprašanjem, zakaj je tako, ko pa gre za površine, ki so drugače brezplačno dostopne dan in noč. Že nekaj časa je na Hradčanih, menda zaradi “obnove”, zaprt tudi Jelenov jarek (leži pod predsedniško palačo) – dostop vanj je po Plečnikovem znamenitem Bikovem stopnišču, tako da obiskovalci ne morejo videti niti majhnega doprsnega kipa Josipa Plečnika, arhitekta praškega gradu, niti ne stare mariborske vinske trte pod njim.
Nam lahko opišeš omejitve, ki jih je sprejela češka vlada?
Oblasti so že sredi marca začele dokaj ostre ukrepe in jih hitro stopnjevale z novimi in novimi omejevalnimi uredbami. Odprti so seveda ostali infekcijski oddelki največjih bolnišnic. Sprijazniti smo se morali z obveznim nošenjem zaščitnih mask, s karantenami, omejitvijo gibanja in združevanja… z zapiranjem bolnišnic, ambulant in zdravstvenih centrov, vseh vrst domov za starejše in osebe s posebnimi potrebami, vseh vrtcev in šol od univerz navzdol, vseh športnih objektov, tovarn, manjših trgovin, gostinskih lokalov in številnih drugih podjetij.
Pomeni, da je veliko ljudi z uvedbo izrednih razmer nenadoma ostalo brez dela in dohodkov?
Zlasti samostojni podjetniki in umetniki, če uporabim slovensko terminologijo za različne poklice, predvsem obrtnike, ki jih je kar za milijon z enim zaposlenim, so padli v nerešljivo situacijo, saj zanje naj ne bi bilo predvidene kakšne otipljive državne podpore, pač pa jim plačilne in davčne obveznosti le prelagajo na kasnejši čas.
Pravita, da so vladni ukrepi odločni…
Nedvomno so odločni. Vendar za marsikateri ukrep ni bilo ali ni čisto jasno bodisi, zakaj je sprejet, na osnovi kakšne zakonodaje, ali zakaj je nenadoma nehal veljati. Recimo, zakaj so zelo kmalu smele imeti odprto cvetličarne in česalnice, zaprti pa še vedno ostajajo primerljivi lokali, manjše kavarne, trgovinice, servisne delavnice in podobno. Potem se je izkazalo, da je posredni lastnik neke verige cvetličarn sam predsednik vlade oziroma njegov koncern Agrofert. Notranji minister Jan Hamaček, ki stoji na čelu glavnega kriznega štaba, je nekega dne prostodušno izjavil, da je dobil od frizerjev veliko elektronskih sporočil in prošenj. Torej – oba razloga za izjemo sta dobila preprosto pojasnilo.
Gostinski lokali so morali takoj, že marca, zapreti, neprekinjeno delovati pa je smel McDrive in njegova prodaja čez okence… In kmalu so si tudi vinoteke, pivnice, gostilne in restavracije omislile prodajo čez okenca. Zelo kmalu so tudi “običajne” restavracije in samopostrežnice začele uvajati naročanje po spletu in dostavo na dom. Spletna trgovina je bogato vzcvetela.
Kako so na Češkem sprejeli omejitvene ukrepe?
Tukaj so, kaže, ljudje še iz prejšnjih časov navajeni poslušati oblast, hkrati pa zelo spretno najti modus vivendi tudi zase. Sprva, še pred uradno razglasitvijo pandemije, so reagirali panično, saj so marsikje razgrabili trajnejša živila, testenine, moko, riž, kvas in toaletni papir… in to kljub zagotovilom oblasti, da tovrstnega pomanjkanja ne bo, ker da je v skladiščih dovolj zalog. Bolj v šali bi rekel, da je šlo za refleks iz prejšnjih časov, kajti ko je takratna oblast rekla, da bo vsega dovolj, je to bil alarm za državljane, da bo pa marsičesa v resnici zmanjkalo, zato so začeli mrzlično nakupovati kar koli. No, tokrat je gneča v samopostrežnicah trajala le krajši čas, res neznanska gneča, tudi prazne police, a kmalu večjega pomanjkanja ni bilo. Trg se je dejansko kmalu stabiliziral, predvsem z uvoženimi živili, tudi iz Italije in Španije.
V kakšnem položaju je vlada v odnosu do javnosti?
Statistično gledano ima več kot zadostno podporo volivcev. Tudi razdelitev moči v parlamentu ji gre na roko. Sklicujem se na medije, tudi na tiste, ki so vladi naklonjeni ali pa so celo del medijskega imperija, ki ga je pred vstopom na čelo vlade lastniško obvladoval premier Andrej Babiš (ki je prej bil “samo” finančni minister), zdaj pa to vlogo opravlja iz ozadja, s svojimi sodelavci. Brati ali posredno razumeti pa je bilo marsikaj. Tudi to, da vlada z ukrepi krizo še povečuje in najprej dela v korist velikim podjetjem. In da skuša trenuto krizo izkoristiti in uvesti režim po zgledu Madžarske in Poljske.
Kakšno je stanje danes?
Zdi se, da na Češkem, ki šteje deset milijonov prebivalcev, zajezitev epidemije covida-19 poteka uspešno, saj je smrtnih primerov čedalje manj. Na primer 28. aprila ni bilo smrtnega primera. Podatki z dne 8. maja pa so tile: testiranih državljanov je bilo 293.992, okuženih 8.031 ozdravelih 4.372, umrlo pa je 270 bolnikov. Podatki se sicer nenehno spreminjajo.
Pred dnevi smo brali, naj bi Češka prav te dni sprejela ukrep, da tujci spet lahko potujejo na Češko, a samo v primeru, da jih tja vodi službena pot? Kaj pa Čehi?
Res je meja spet odprta. Skoraj švejkovsko zveni trditev iz vrst kriznega štaba, da meja sploh nikoli ni bila zaprta, pač pa samo “tehnično nepropustna”. Priti zdaj na Češko ali pa z njega oditi kljub vsemu ni enostavno. Zunanje ministrsvo Češke republike je pripravilo pregled možnosti za prehod meje. Iz tega sledi, na kratko rečeno, da največ ovir pomenijo že omejitve za prestop meja v sosednjih državah. To so Nemčija, Poljska, Slovaška in Avstrija, ki vsaka po svoje ureja gibanje ljudi. Ko tujec ali češki državljan premaga te ovire, lahko odide iz države ali vstopi vanjo. Potrebnih pa je kup nekakšnih potrdil, tudi o testiranju na covid-19. Vsak, ki vstopi na Češko in je bil v tujini več kot en dan, mora biti v karanteni dva tedna, a tudi tu je cel kup izjem. In tako naprej. Svetoval bi, naj vsak eventualni interesent za prihod k nam na Češko vpraša na ustreznih mestih, da bo vedel, kaj vse ga čaka. Kajti danes je tako, jutri je lahko drugače.
Ste se tudi na Češkem morali navaditi čez noč na komuniciranje po spletu?
Midva z Lenko nisva imela težav. Če sklepam iz medijev in komentarjev na socialnih omrežjih, je bilo več težav s tem, kaj s prostim časom, ki ga je nenadoma na pretek, kako z družinskim življenjem, kako z osamljenostjo… Nastalo je več tako imenovanih “kriznih linij”, kjer so različni strokovnjaki ljudem svetovali, kako in kaj. V tem času je naraslo število zahtev za ločitev zakona… V uglednem tedniku Respekt je izšel strip, ki slikovito opisuje nastale razmere. Ona: Kaj bova počela zvečer? – On: Ne vem. Nič. – Ona: Kaj če bi skupaj pogledala kakšno romantično komedijo? Ali pa bi se ti rajši pogovarjal? – On: Kaj če bi se samo skregala in šla spat?
Kaj pa šolarji, imajo tudi oni kot tu pri nas lekcije po računalnikih?
Računalniška opremljenost in pismenost je med mladimi zelo visoka, tako da kakšnih večjih tehničnih ovir z učenjem na daljavo ni zaznati. Tu pa tam je v medijih pisalo, da je bilo nekaj težav, dokler se učiteji na vseh stopnjah, od osnovnih do najvišjih, niso prilagodili na nov način podajanja snovi. Pa tudi, da je to bila velika preizkušnja za starše. Bolj v šali lahko navržem, da so starši lahko ugotovili tudi to, kako težavni so lahko njihovi otroci in kako zahteven je učiteljski poklic. Poleg tega češka televizija in radio ves čas pandemije pripravljata posebne šolske programe in oddaje. Gotovo bo tak način pouka prinesel velike spremembe tudi za naprej. Predvidoma naj bi deveti razredi osnovnih šol in univerzitetni študentje spet smeli k pouku že 11. maja. Ali matura bo ali ne v običajnem terminu ali kako drugače, še ni jasno.
Je kulturno življenje v tem času tudi na Češkem okrnjeno?
Ker so vse kulturne ustanove še zaprte, je jasno, da je prikrajšanja veliko tako za nas uporabnike kot za ustanove. Te so predvsem finančno prizadete. V “corona paketu” naj bi bila izguba deloma povrnjena vsaj tradicionalno pomembnim ustanovam. Kaj bo s t. i. svobodnimi umetniki, če uporabim slovensko terminologijo, pa je skoraj gotovo, da bodo svoje probleme, kot je izpad dohodka, morali več ali manj reševati sami… Na Češkem npr. orkestri in gledališča skoraj ne poznajo stalno zaposlenih ustvarjalcev, pač pa jih angažirajo od projekta do projekta. Predvideno je, da naj bi gledališča, muzeji, gradovi, restaracije ipd. spet odprli 11. maja – tako vsaj imajo čas, da se na nov zagon pravočasno pripravijo. Velja pa, ponavljam, sproti preverjati, saj je skoraj vsak dan rečeno drugače.
Kaj pravita, je sploh možno kulturno delovati po spletu? Pri nas se namreč to kaže vse bolj le kot mizeren surogat prave kulture…
Res je to zgolj boren nadomestek živega dogajanja v kulturi in stika z njo. V nepovrat je odšlo veliko dogodkov. Ampak če živ stik ni možen, pač velja sprejeti to, kar je ponujenega. Tega pa je bilo zelo veliko. Galerije in muzeji so pripravili video oglede, celo v prostore, kamor običajen gledalec ne more. Filharmonični orkestri so dovolili brezplačen pristop k svojim posnetkom, nekatera češka – tako kot slovenska! – gledališča so posredovala vsaj nekaj svojih predstav iz arhiva… znova smo si lahko ogledali izbor češke filmske klasike… Nekakšna vrnitev v preteklost je gotovo pozitivno vplivala na vse nas. Po zgledu iz drugih držav so nekateri pesniki in pisatelji predstavljali svoja dela po medmrežju, midva pa se v te možnosti nisva vključevala. Ker pa je odpadel spomladanski mednarodni knjižni sejem Svet knjige, kjer naj bi bila glavna gostja Poljska, je Poljski kulturni inštitut s sodelovanjem sejma pripravil televizijske posnetke z avtorji in prevajalci, tako da je Lenka lahko predstavila svoje delo, posnetek pa je dostopen na medmrežju.
Je prišlo tudi na Češkem med pandemijo do šikaniranja ostarelih ljudi kot pri nas?
Žal je res tako. Zdravstvene in socialne službe so se trudile težave sproti kolikor mogoče zmanjšati; dokler je bilo možno, so pomagali tudi bližnji sorodniki in prostovoljci, zlasti pri Karitas.
Kako rešuje praška vlada socialne probleme, ki jih prinaša pandemija?
Z zakonodajo in kar z velikim poseganjem v proračun in krpanjem izgub naj bi se uredili tudi ti problemi. Vtis pa je, da “nič več ne bo tako, kot je bilo”, kar je pogosto slišati tudi z najvišjih vrhov. Kako in kje bodo vladni ukrepi zalegli, pa se bo šele izkazalo.
Najlepša hvala za pogovor, Lenka in Peter!
Jurij Paljk

Piše Jurij Paljk / Peter in Lenka Kuhar

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme