Dežela FJk

Žlahtno pretakanje zborovskega petja

Žlahtno pretakanje zborovskega petja

Gorica / 61. revija pevskih zborov Cecilijanka 2019

Slovenci v Gorici, ki se prepoznavamo v krščanskih vrednotah, si ne moremo predstavljati godovnega dne sv. Cecilije, zavetnice cerkvenega petja, brez zborovske revije Cecilijanka, katere čvrste korenine segajo v l. 1958, ko si jo je zamislil vestranski kulturnik in glasbenik, duhovnik prof. Mirko Filej (1912-1962) in je bila prvič izvedena v dvorani Brezmadežne na Placuti. Letošnja Cecilijanka, katere prireditelj je Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice (ZSKP), je bila 61. in je bila posvečena prav ZSKP, ki praznuje 60-letnico delovanja. Kot znano, je to “ena izmed osrednjih kulturnih organizacij Slovencev v Italiji in opravlja zelo pomembno nalogo, saj povezuje kulturna društva v skupnen prizadevanju za razvoj kulture in slovenskega jezika”. Odigrava tudi dragoceno vzgojno vlogo. Prav zato ji je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti podelil zlato jubilejno priznanje, ki ga je predsednica ZSKP Franca Padovan na nedeljskem koncertu prejela iz rok Silve Seljak, koordinatorke Severne Primorske in vodje izpostave Tolmin. Padovanova je ob zahvali pojasnila, da je to priznanje za vse članice ZSKP. Silva Seljak je zlato jubilejno priznanje JSKD RS za kulturne dejavnosti izročila tudi vidno ganjenemu zborovodji Zdravku Klanjščku za več kot 50-letno delovanje na področju glasbene dejavnosti.
Ob svojem visokem jubileju je ZSKP želela podeliti priznanje tistim zborovodjem, ki so v dolgi zgodovini Cecilijanke največkrat nastopali na njej. Tako so priznanje iz rok predsednice France Padovan in podpredsednika ZSKP Miloša Čotarja prejeli priznanje Nadja Kovic (24 nastopov), Hilarij Lavrenčič (32) in Zdravko Klanjšček (“rekorder” s 117 nastopi!). Naj strnemo utemeljitev priznanj. Nadja Kovic je glasbo vzljubila v družinskem krogu; že kot otrok je pela na domačem koru, učila se je klavir in se izpopolnjevala na raznih seminarjih. Od l. 1996 vodi MoPZ Štmaver, ki je reden gost Cecilijanke. Za uspešno in dolgoletno delo v ljubiteljski kulturi je prejela tudi srebrno Gallusovo priznanje. Tudi Hilarij Lavrenčič, zborovodja, dirigent, pedagog, skladatelj in kulturnik, je glasbeno pot začel v družinskem krogu, kjer se je seznanil z zborovodstvom in ogrlanjem. Po diplomi iz klavirja je diplomiral še iz kompozicije in dirigiranja. Od l. 1986 je korepetitor v gledališču Verdi v Trstu. L. 1985 je prevzel od očeta vodstvo MePZ Hrast in z njim dosegel marsikateri zavidljiv uspeh in nagrade. Za ZSKP je dirigiral tri kantate in šest izjemno uspešnih glasbeno gledaliških predstav. L. 2004 je prejel srebrno plaketo JSKD RS za kulturne dejavnosti. Zdravko Klanjšček ima za seboj zelo dolgo glasbeno pot, ki se je začela na orglarski šoli na Placuti, katere ustanovitelj je bil prof. Mirko Filej l. 1953. Že takoj je začel peti pri MePZ Lojze Bratuž in ustanovil kar nekaj zborov, med temi MoPZ Mirko Filej (l. 1966), ki ga vodi še danes. Bil je tudi zborovodja MePZ Rupa-Peč (1962-2006) in med ustanovitelji Združenja cerkvenih pevskih zborov iz Gorice. Za posebne zasluge na zborovskem področju je l. 2007 prejel priznanje Kazimir Humar. Zelo je še dejaven, kljub svojemu okroglemu, 80., življenjskemu jubileju.
Vsi trije pevovodje so bili s svojimi zbori prisotni na letošnji Cecilijanki, ki je potekala v soboto, 16., in nedeljo, 17. novembra, na s cvetjem jesenskih barv lepo odetem odru velike dvorane Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Na njej se je zvrstilo petnajst zborov iz Goriške, Tržaške, Koroške in Slovenije. Oba večera sta priklicala kar lepo število ljubiteljev zborovskega petja, ki so se lahko prepričali o tem, kako kakovostno je petje naših zborov, ki v nekaterih sestavih že presega meje ljubiteljstva.
Vsak zbor je zapel tri pesmi. Oglasile so se domače ljudske in umetne pesmi, pa tudi tiste iz svetovne glasbene literature iz različnih obdobij.
Sobotni večer je uvedel MePZ Lojze Bratuž, ki se je tokrat prvič predstavil pod vodstvom nove pevovodkinje Mire Fabjan in prijetno presenetil občinstvo z novim, svežim pevskim zagonom in izbiro skladb (ena je bila To the Mothers in Brazil, ki jo je spremljal tolkalist Alex Kuret). Za njim so si sledili ŽeVS Jezero – Doberdob, ki je pod vodstvom Daria Bertinazzija zapela tri ljudske, eno iz Goriške (Po lojtrcah je hodil v priredbi Hilarija Lavrenčiča). Iz Solkana je prišel MePZ Slavec, ki bo leta 2020 praznoval 40-letnico delovanja in navdušeno poje pod vodstvom Mirana Rustje. Za njim je na oder stopil MoPZ Štmaver, ki letos praznuje 60-letnico ustanovitve in je s pevovodkinjo Nadjo Kovic zapel tudi melanholično pesem Solinar (ob nežni spremljavi kitare Martine Gereon) v priredbi Patricka Quaggiata. Italijanski gost iz zveze USCI je bil VS Vocal Cocktail iz Štarancana, katere vodja je Maria Chiara Carpenetti, ki je za nastop izbrala tudi iz Verdijeve Aide kar dolgo koračnico (Marcia trionfale); pevci so jo izvajali posnemajoč glasbila. Iz Koroške, iz Velikovca, je prišla MeVS Lipa, ki je s pesmimi z otožnim nadihom, pod vodstvom Dominika Hudla, pričarala duha te lepe dežele. Sobotni večer je sklenil MeMlPZ Emil Komel – Gorica, ki je pod taktirko Davida Bandlja letos avgusta na slovitem tekmovanju Guido d’Arezzo prejel več nagrad in med drugim bil edini zbor iz Italije, ki se je uvrstil med pet najboljših za Grand Prix. S svojimi izbrušenim glasovi, natančnostjo izvajanja in pronicljivim interpretacijskim izrazom je popolnoma očaral poslušalce. Dolgotrajno ploskanje je izzvalo še dodatek. Upati je, da bo vsaj kdo od teh mladih pevcev okrepil kak naš “odrasel” zbor. Na nedeljskem koncertu je “uverturo” odpel zbor MePZ Hrast – Doberdob, ki se je s pesmijo Dolžnost na besedilo Pinka Tomažiča hotel pokloniti tržaškemu glasbeniku Aleksandru Vodopivcu ob njegovem 85. življenjskem jubileju, s pesmijo Nazaj v planinski raj pa Simonu Gregorčiču ob 175-letnici njegovega rojstva; O magnum mysterium norveškega skladatelja Ola Gjeila je pospremil zvok čela, na katerega je “mehko” zaigral Jurij Lavrenčič. Ploskanju je sledil še dodatek. Nato so si sledili zbori MoPZ Provox – Renče (zborovodja Matej Petejan), ki je zapel dve nabožni, DVS Bodeča Neža Vrh Sv. Mihaela, ki je kot vselej zelo tankočutno in kristalno čisto, izrazito čustveno zapela pod vodstvom Mateje Černic (Schumanovo Waldmädchen je spremljal na klavir Matjaž Zobec), MePZ Štandrež pod vodstvom Zulejke Devetak (prijetno je bilo poslušati priredbo H. Lavrenčiča ljudske Regiment po cesti gre), ki je vodila tudi ŽeVS Rupa Peč (pevke so zapele tudi dve skladbi Stanka Jericija o pomladi), MoPZ Fantje izpod Grmade – Devin, ki so tokrat prvič peli z novim zborovodjo Bogdanom Kraljem in izbrali tri slovenske pesmi, tudi že ponarodelo Na trgu V. Mirka na Kettejevo besedilo. MoPZ Mirko Filej se je s pesmijo vzhodne liturgije Tebe pojem (Dimitrij Bortnjanskij) spomnil na duhovnika Jožeta Markužo, ki nas je zapustil v letošnjem aprilu. Zdravko Klanjšček je v dodatku solistično čvrsto zapel še pesem Od radosti srca, ki jo je prav njemu kot dečku na besedilo Milke Hartman zložil Mirko Filej. Letošnjo Cecilijanko je sklenil zelo številen in glasovno soliden MePZ F. B. Sedej pod vodstvom Patricka Quaggiata.
Kot je v navadi, sta bila na Cecilijanki tudi dva govora. V soboto je spregovoril David Grinovero, predsednik PD Podgora, v nedeljo pa Franca Padovan, predsednica ZSKP.
Padovanova je poudarila pomembnost revije, ki je mnogo več kot samo srečanje z zborovskim petjem, saj tudi povezuje vse, ki ljubijo glasbo. “Cecilijanka ostaja verna podoba zborovskega ustvarjanja v širšem prostoru dežele FJK. Pesem nas združuje ob lepi, plemeniti dejavnosti, ki ima predvsem za nas Slovence, ki živimo v Italiji, še pomembno dodano vrednost. Prižge nam lahko plamen, da vztrajamo pri vrednotah, ki se nam zdijo v našem prostoru še vedno potrebne, pomembne in dragocene, da ohranimo in vrednotimo slovenski jezik in kulturo. To so vrednote, ki zaznamujejo od vsega začetka tudi revijo Cecilijanka”. Franca Padovan se je tudi spomnila v maju umrle prof. Lojzke Bratuž, literarne zgodovinarke, jezikoslovke, vsestranske kulturne delavke, predane slovenskemu jeziku, a tudi zavezane glasbi. Pri Goriški Marijini družbi je vodila zbor in poučevala klavir, orglala dolga leta v goriški stolnici, po smrti brata Andreja pa še na Travniku. Bila je zvesta obiskovalka Cecilijanke.
V soboto je v malce drugačnem slogu svoje misli o petju in reviji izkrekel David Grinovero, tokrat prvič v tej vlogi, potem ko je na Cecilijanki trideset let nastopal kot pevec. V nagovoru je načel marsikatero tematiko, ki bi jo bilo vredno poglobiti. Tudi zanj je petje zelo pomembno, ker druži, prenaša kulturno dediščino, kar je zelo dragoceno zlasti pri manjšinskih skupnostih. Pri nas so zbori prava narodna jedra, preko katerih je naša prisotnost najbolj videna in občutena, predvsem na takih območjih, kjer je asimilacija največja. “Cecilijanka je pravi seizmograf petja na Goriškem”. Opozoril je na razcvet mladinskih zborov, ki dosegajo velike uspehe, žal pa se redčijo in starajo vrste pri ostalih naših zborih. Morda zaradi tega, ker tradicionalni zbori niso več privlačni za naše mlade, nastopi na naših prireditvah pa očitno ne dajejo več zadoščenja mladim. Sami verjetno ne čutijo narodnega in narodnoobrambnega elementa, ki je včasih “gnal pevce-člane naše skupnosti k sodelovanju pri zborih s ciljem ohranjanja našega petja”. Prepričan je, da je še zmeraj treba utrjevati narodno zavest.
Med poslušalci letošnje Cecilijanke so bili tudi (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Iva Koršič

Slike

25.11.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!