Živo pričevanje iz daljne Gvatemale

V dneh pred Božičem smo v uredništvu v Gorici doživeli posebno prisrčen obisk. V spremstvu naše sodelavke Erike Brajnik, ki s sabo prinaša vedno veliko navdušenja, je k nam prišla Andrea Morataya, 14-letno dekle iz Gvatemale, hčerka Erikine prijateljice in naturopatinje Albe (kdor prebira našo rubriko, jo gotovo pozna!), ki je skoraj dva meseca preživela pri njej in na svojem prve potovanju po Evropi spoznala naše kraje.
V torek, 5. decembra lani, je med drugim obiskala otroke v štandreški osnovni šoli Fran Erjavec. Otrokom iz prvega in drugega razreda je na lažji način predstavila sebe, Gvatemalo in preprosto izštevanko; šolarčkom iz tretjega, četrtega in petega razreda je kaj več povedala o sebi, svoji domovini in prestolnici Gvatemala City, ki šteje nad 20 milijonov prebivalcev in v kateri živi tudi sama. Andrea ima dva brata: za mlajšega v bistvu skrbi ona. Ko gresta v šolo, ona vstane kmalu po treh ponoči, da se pripravita in ob petih stopita na avtobus, s katerim se vozita tudi dve uri. Na avtobusu lahko spi in še kaj ponovi. Obiskuje zasebno katoliško šolo Srca Jezusovega za dekleta (teh je kar 1500!), ki nudi tudi najrazličnejše pošolske dejavnosti in na kateri je disciplina zelo resna zadeva. V Evropo je prišla pozimi, ker se njihovo šolsko leto začne januarja, konča pa oktobra. Prvo potovanje na staro celino je bilo zanjo polno novih izkušenj in spoznanj. “Evropa se ji zdi čudna, ker je zelo mrzla, ker družine imajo malo otrok, ker je veliko plešastih moških”, nam je povedala Erika, ki nam je prevajala iz španščine.
Gvatemala City je kot velemesto znana tudi zaradi revščine in kriminala; stražarji s pištolami krožijo okrog njene šole, pa tudi pred trgovinami, lekarnami, zasebnimi hišami, v kamionih itd. Turisti se čutijo varnejše, če imajo oboroženega stražarja ob sebi. In vendar napolnijo mestno središče z božičnimi lučkami vseh barv že 1. novembra. Družbena trenja povzročajo tudi priseljenci iz drugih srednjeameriških držav, ki prihajajo z drugačnimi pogledi, zato nimajo ne spoštovanja ne ljubezni do narave, ki pa sta za domačine bistveni. Nepismenih ljudi je okrog 40%, veliko je podhranjenih, kar 35% otrok je dehidriranih, saj voda v glavnem ni pitna. In vendar ima država ogromno zelenih površin. Ljudje imajo posebno spoštljiv odnos do neokrnjene narave, “seveda bolj na podeželju kot v mestih”. Rek in jezer imajo veliko, toda ne rib ne školjk se ne smejo dotikati, ker so “last narave”, ki je ljudje ne smejo osiromašiti. To je stvar njihove kulture: če kaj vzamejo “materi naravi”, bo potem ona vzela kaj njim. Čudovita so jezera tudi v višjih gorskih legah, posebna zanimivost so številni še delujoči vulkani.
Najbolj znan turistični kraj v Gvatemali je Tikal v regiji Peten, eno največjih arheoloških najdišč prekolumbijske majevske civilizacije, ki se bohoti z majevskimi piramidami sredi vlažne in vroče džungle. Tipična gvatemalska oblačila, ki jih ljudje uporabljajo tudi v vsakdanjem življenju, so zelo živobarvna. Ženske imajo dolge lase, ki so povezane s kozmično modrostjo. “Tudi noše in lasje so del kulture”!
Čeprav je v Gvatemali uradni jezik španski, nam je še povedala simpatična in nasmejana Andrea, je pa zelo različen od jezika, ki ga govorijo v Španiji. Pravzaprav ima vsaka špansko govoreča država drugačen naglas; med sabo se takoj spoznajo in razumejo, od kod je kdo.
Andrei se zahvaljujemo za lepi obisk in ji želimo, da bi svoj iskreni nasmeh ohranila še naprej! / DD

Andrea Morataya na obisku v goriškem uredništvu

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme