“Življenje gre naprej”
Res je, življenje gre naprej, a to ni dovolj. Naša naloga je, da gremo za njim. Za to se moramo odločiti, si to postaviti kot cilj in ga dejavno zasledovati. Ne samo to. Kot ljudje in še bolj kot kristjani smo poklicani, da prinašamo življenje tja, kjer ga ni. Jezus se je odločil za življenje, je sledil življenju in je v določenem trenutku o sebi lahko rekel: Jaz sem življenje. Zato je življenje šlo za njim – tudi skozi smrt. S svojo odločitvijo je ustvaril prostor življenja tam, kjer ga prej ni bilo. Pomemben korak tudi za nas, ko stojimo pred smrtjo ali pred zidom življenjskih okoliščin, ki se nam zdijo nepremostljive, in bi se najraje zaprli sami vase. Naša poklicanost je, da se odločimo za življenje. Na svetu je še mnogo krajev smrti, ki čakajo, da bi vanje vstopil nekdo, ki v sebi nosi odločitev za življenje. V večini primerov ne gre za črno-bele situacije življenja in smrti. Gre za situacije, v katerih se smrt pojavi v neštetih odtenkih krivice, laži, strahov, teptanja, pohlepa, neobčutljivosti, zaprtosti itd. Kristjani verujemo, da je odločitev za življenje obenem odločitev za Boga. Povabímo ga v svoje srce, v svoje razmišljanje in čutenje, da bomo skupaj z Njim – in On po nas – lahko prinesli luč vstajenjskega jutra v grobove sodobne družbe.
Kaj to lahko pomeni v vsakdanjem življenju?
Vemo, da življenje ni samo v tem, kar se vidi. Obstaja tudi duhovni svet. Ne samo v smislu duhovnih bitij, ampak tudi vsebin, ki dajejo snovi duha in smisel. Mislim na vrednote, ki so prav tako stvarne kot snov. Niso nekaj abstraktnega. Na njih stoji naše življenje. Zdravje je na primer resnično več vredno kot premoženje, zato tudi plačujemo zdravnike. Zakaj si v skrbi za denar pokvarimo zdravje?
In sreča je več vredna kot zdravje. Kaj koristi zdravje, če človek ne zna biti srečen? To, kar smo in kar imamo v svoji notranjosti, je dosti bolj vredno od tega, kar imamo in posedujemo navzven. Zakaj smo torej bolj zaskrbljeni za podobo?
In svetost je več vredna od sreče. Biti dober človek je več vredno od dobrega počutja. Zakaj smo torej bolj zaskrbljeni za svoje trenutno ugodje?
Duh in snov sledita nasprotnim zakonom. Altruizem deli naš dobiček, toda množi naš presežek. Deli naš denar, toda množi našo ljubezen in srečo, če smo dovolj pametni, da svojo srečo pripisujemo ljubezni, ne pa denarju.
Samo v luči modrosti darovanjske ljubezni je mogoče razumeti odločitev matere iz naših krajev, ki je v zrelih letih, ko so njeni otroci že imeli svoje družine, zbolela za rakom. Bolezen je potrpežljivo prenašala, jo spremljala z molitvijo in darovala Bogu. Nekega dne je v molitvi prosila Boga, naj vse bolezni raka, ki bi se lahko pojavile v njeni družini, nameni njej. V dvajsetih letih življenja, ki so ji bila še dana, je petkrat zbolela za rakom. Štirikrat je ozdravela, pri petem pa je sklenila svoje zemeljsko potovanje. Ne bi si upal je posnemati v tej konkretni odločitvi, vzeti nase bolezen drugih. Pritegne pa me njena pogumna vera, da sta življenje in sreča več kot naše predstave, kot zdravje in kot marsikaj drugega, s čimer si tlakujemo naše tuzemsko romanje.
Življenje gre naprej, rečemo, ko ne vemo, kaj bi drugega rekli, in bi radi zapolnili praznino. Kristjanom se nam takšne praznine ni treba bati. Prepričano lahko rečemo, da življenje gre naprej, ker je Jezus, ki je pot, resnica in življenje, vedno z nami, če mu le dovolimo bivati v naših srcih.
