Dežela FJk

Živi verzi v mehki beneški govorici Andreine Trusgnach

Živi verzi v mehki beneški govorici Andreine Trusgnach

Zadnje pomladno srečanje iz niza Na kavi s knjigo, ki so ga priredili Katoliška knjigarna, Založba Mladika, Založništvo tržaškega tiska in Goriška Mohorjeva družba, je bilo 24. maja v knjigarni na Travniku v Gorici posvečeno pesnici Andreini Trusgnach iz Grmeka v Benečiji, njeni zbirki Sanje morejo plut vesoko, ki je izšla pri KD Ivan Trinko, ter mehki in sladki - živi - beneški govorici.

Po uvodnem pozdravu Martine Kafol je o pesnici-sestri nekaj povedala Lucia Trusgnach, ki je jutranje srečanje tudi vodila v obliki pogovora, sestrine besede dopolnjevala in povezovala. Že ob branju prvih stihov so pozorni udeleženci prisrčnega literarnega dogodka – ob kavi Primo Aroma in slastnih piškotih – zaslutili pristnost in tankočutnost pesničine duše. Lucia je poudarila, da so že večkrat prišli, da bi v Benečiji “odrezali naš jezik, pa mi stojimo pokoncu in šele danes skrbimo za to, da se slovenski jezik ohrani”. Ta in druge knjige v narečju so sad Trinkovega koledarja, v katerem so izhajale. Andreina je povedala, da je začela pisati, ko je bila stara 14 let. Ni bila izobražena po slovensko, imela je težave, in vendar je dolgo sodelovala pri natečaju v narečnem jeziku Moja vas, ki ga je organiziral Kulturni center Nediža. Na začetku je pisala “majhne stvari”, stare pesmi, molitve, uganke ipd. “kot smo mogli, tudi slabo”, po slovensko, a z italijanskimi črkami. Veliko pomoč, ki ji je omogočila znaten korak naprej, je dala Živa Gruden s poletnimi tečaji. Pri 16 letih je začela razmišljati o tem, da je res pomembno pisati po slovensko. V družini “smo vsi ponosni, da smo Benečani in Slovenci”. Leta 1979 je umrl oče, stara je bila 17 let, spremenil se je njen pogled na življenje. Oče ji je bil namreč zelo blizu, “duša naše kulture”, doma je otroke učil spoštovanja do sebe in drugih, zlasti do lastnega jezika. “Tata nam je dal tisto moč, ki je pri nas nimajo vsi”, je povedala pesnica in namignila na v Benečiji žal razširjen občutek manjvrednosti.
Za pesniško zbirko je avtorica pripravila tudi italijanski prevod, čeprav je imela pri tem nemalo težav, z odličnimi fotografskimi posnetki pa jo je opremil Graziano Podrecca. Gre za prave “poezije brez besed”, za slike, ki imajo za Andreino poseben pomen. Na najlepši način je srečanje v knjigarni zaobjela prof. Marija Mercina, ko je povedala, da je poezija Andreine Trusgnach “izjemno močna in res strašno dobra”, ker so njene korenine v materinščini. “Ko se vrneš k njej, si cel in močan”. Dobra poezija je namreč nekaj otroškega, ko svet čarobno odkriješ in ga na novo poimenuješ. / DD

01.06.2012

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!