Živi spomini na “dobro mejo” in na “edinstveno taborišče” v Viscu
Ob dnevu spomina sta Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič povabila v četrtek, 30. januarja, na srečanje pod lipo v komorno dvorano Centra prof. Ferruccia Tassina, zgodovinarja in velikega poznavalca preteklosti naših krajev, predvsem pa človeka žlahtne srčne kulture, ki si v imenu resnice že več kot 20 let prizadeva, da bi koncentracijsko taborišče v Viscu ne bilo izbrisano, temveč bi ostalo jasen spomin in opomin. Prireditelji so bili posebno veseli, ker jih je s svojo prisotnostjo na večeru, na katerem je bil med drugim govor o slovensko-italijanskih odnosih, počastila konzulka RS Eliška Kersnič Žmavc, ki se je na koncu tudi pogovorila z zgodovinarjem.
V pogovoru s prof. Petrom Černicem je gost v prvem delu večera, posvečenem odnosu med Slovenci in Furlani, uvodoma obrazložil, zakaj se ima za “človeka meje”. Doma je iz Visca, furlanske vasice, ki je bila pet stoletij na meji med Beneško republiko in Avstrijo. Po svoje je bila pravo stičišče med latinskim, slovanskim, germanskim in madžarskim svetom, med različnimi ljudstvi, narodi in jeziki. Tako je bilo vse do leta 1915. Ta meja ni delila, ampak je združevala ljudi, ki so si izmenjavali izkušnje: to je bila “dobra meja, kot ji je pravil Celso Macor”. Praded je hodil na živinsko tržnico v Opatje selo; k dedu so hodili kupovat sadje Brici, “ki so bili vedno posebno nadarjeni za trgovino in nikdar revni kot cerkvene miši kot naši v spodnji Furlaniji”. O krajevnem imenu Visco meni Tassin, da izhaja iz besede “visoko”, saj leži vas nekaj metrov više kot ostale v okolici, kar je bilo v preteklosti še kako razvidno, ko sta Ter ali Idrijca poplavili nižino. Pa še to: prvi župan je bil neki Sfiligoj iz Podgore: “V vasi je bil tudi prvi organist in prvi učitelj v šoli”. Tassin je v nekaj zamahih orisal nekaj bolj ali manj znanih osebnosti, ki so tako ali drugače pričale o “dobri meji”. Slovenski in furlanski svet sta se stikala “tudi na zelo visoki ravni”, je dejal in večkrat poudaril odlično formacijo, ki so jo prejemali slovenski in furlanski duhovniki v semenišču. Furlani, z razliko od Slovencev, niso nikdar sklenili svojega narodnega procesa. “Niso imeli ‘italijanske osnove’ v nacionalističnem smislu”, zato so ohranili posebno sposobnost posredovanja med ljudmi. Tudi zaradi tega je prišlo iz vrst Furlanov kar nekaj škofov, ki so bili postavljeni na ključna mesta, npr. Flapp, Fogar, Valussi in drugi. Poseben lik je bil Luigi Faidutti (1861-1931), “ki je študiral, da bi postal velika osebnost”: bil je markanten duhovnik in politik, pravičnik, karizmatični lider krščanskih socialcev ob koncu 19. stoletja. Pri volilni zmagi je bila (tudi) zanj odločilna podpora Slovencev. V semenišču so mu pravili “pesnik treh jezikov”, saj je pisal poezije v latinščini, italijanščini in slovenščini. Marsikdo je “podtalno delal, da bi gladil odnose med različnimi etničnimi skupnostmi”, zgledno je to delal npr. p. Antonino Zecchini (1864-1935), jezuit po rodu iz Visca, spiritual centralnega semenišča, ki je ogromno naredil in skoraj povsem tonil v pozabo. Izredno pomemben je bil tudi Camillo Medeot (1900-1983), ker je obudil marsikaj, kar se prej ni smelo niti omeniti. Spomin je bil namreč dobesedno izbrisan (“damnatio memoriae”), to je bila prava zabloda “ignorance in predsodkov”.
Kot zgodovinar se Tassin strogo drži dokumentov in virov, ker se zaveda, da “pri zgodovini je treba preverjati domneve, ne pa po vsej sili dokazovati teze”. Če si pripravljen “spremeniti svojo oceno med raziskovanjem, 'delaš zgodovino', drugače pa samo propagando”. V tej luči je treba razumeti in nadvse ceniti zgodovinarjeva prizadevanja za rešitev koncentracijskega taborišča v Viscu. Tudi v tem primeru je namreč bil “na pohodu” izbris spomina, “zraven pa tudi nepoznavanje zgodovine”. Tassin, ki so ga med drugim zaradi njegovih raziskav že pred leti označili za “filo-Slovenca in komunista”, je o taborišču prvič bežno slišal govoriti v družini in med ljudmi na vasi. V dekanijskem arhivu je slučajno našel “register mrtvih” v taborišču: bilo jih je 25, vsi so bili Slovenci, umrli so predvsem zaradi lakote. Interniranih je bilo tudi med 120 in 160 otrok, “k sreči ni nihče od njih umrl in nas ni doletelo to prekletstvo”. In vendar marsikdo skuša ves čas omalovaževati to, kar se je tam zgodilo, oz. trditi, da je tam umrlo “premalo ljudi”. V resnici jih je šlo skoz taborišče na tisoče in po vsej verjetnosti se vsi niso vrnili domov živi. “Dovolj bi bilo, da bi bila ena sama oseba krivično priprta za bodečo žico! To bi že bilo preveč s človeškega vidika”! Najhujše je, da ljudje – “tudi razmeroma mladi”! – postavljajo v dvom celotno zadevo. Še zadnje sledove bi še najraje izbrisali. Pred nekaj leti so tam celo vežbali pse! “V bližnji okolici je bilo na desetine kasarn, pse pa so morali uriti prav tam”!
Ker je to edini kraj, “kjer 'na sebi' še začutiš taborišče” in ga lahko podoživiš, pa tudi zato, ker gre za edino še ohranjeno fašistično taborišče, je nujno, da se ohrani, je zatrdil Tassin. “Edinstveno” je tudi zato, ker je bilo “na državni meji, na križpotju kultur”. V njem so bili internirani Bosanci, Hercegovci, Slovenci, Hrvati in Črnogorci.
Tassin je priznal, da se je v svoji bitki večkrat počutil zelo osamljenega. Italijanske in slovenske oblasti se začenjajo zanimati za Visco na najvišjih ravneh šele v zadnjih časih, potem ko je v bran taborišča posegel tudi Boris Pahor. “Bojim pa se, da bo že spet prišlo do t. i. italijanskega kompromisa”, da “spomin ne bo obveljal kot pojem, ampak ga bodo obravnavali na kvadratni meter”…
Po mnogih prizadevanjih je področje taborišča prišlo pod občinsko upravo leta 2001, devet let kasneje pod spomeniško varstvo. Le-to je odredilo posebno omejitev z zaščito osrednjega dela strukture: “Karkoli bodo tam že naredili, pomembno je, da bo ostalo jasno danes ali pa čez 100 let, da to je bilo koncentracijsko taborišče”. Zadevo je pred nekaj meseci obravnavalo tudi vladno omizje za slovensko manjšino, ki naj bi podprlo idejo o nacionalnem spomeniku. Kaj misli prof. Tassin? “Lahko le upamo. Dovolj je, da upoštevajo poročilo spomeniškega varstva”. Kaj naj tam naredijo, naj povedo muzeologi ali arhitekti, “jaz nisem ne eno ne drugo, ukvarjam se z zgodovino, predvsem pa s tem, da bi se vzpostavila pravica in da bi se ne ponovilo, kar se je zgodilo tam. Vsakokrat ko govorim študentom, jih opozarjam, naj bodo pozorni, saj se to lahko ponovi! Vedno je za vogalom”! Zaradi vsega tega ni dovolj samo plošča na ul. Piave pred vhodom v nekdanje taborišče, ampak je pomembno “začutiti taborišče”.
DD
Prof. Ferruccio Tassin na “srečanju pod lipami” v KC Lojze Bratuž
