Uvodnik

Živi pokopani

Piše: Jurij Paljk
Ob prazniku Vseh svetih in Dnevu mrtvih bi morali pisati o tem, kar po navadi vsako leto pišemo ob tem času, o naših rajnih, ki so odšli v večnost, ...

… o spominu nanje, o tem, kako kristjani verujemo v večnost, o tišini cipres nad grobovi vseh, ki so padli za našo svobodo, o zamolčanih žrtvah, o našem odnosu do smrti in posmrtnega, o tem, pred kaj človeka postavlja zadnje dejanje vsakega izmed nas, ko se sreča sam s smrtjo.
A dolžni smo napisati nekaj skromnih besed, z veliko težavo in nelagodjem jih pišemo!, o živih pokopanih med nami, če lahko tako rečemo, o vseh tistih številnih revežih torej, ki prenočujejo v predoru v Gorici, a tudi o tistih, ki spijo po naših mestih na prostem, v skladiščih, na pločnikih, drugod, gotovo ne v človeka vrednih prostorih.
Govorimo o prebežnikih, revežih, prišlekih, migrantih, vseh tistih, ki prihajajo trumoma k nam in nas postavljajo vse pred hudo preizkušnjo, saj se šele v odnosu do njih vidi, ali smo še ljudje ali smo že tako otopeli v svoji sebičnosti, da nas nič več ne gane, kar se nas neposredno ne tiče.
“To je onkraj roba pameti”!, mi je dejal zrel mož, ki ga cenim, nevernik, a človek, ki je več noči zapored nosil čaj premraženim prebežnikom iz Afganistana in Pakistana, mladeničem, a ne samo, ki prenočujejo in tudi čez dan jejo, živijo, spijo v goriškem predoru.
Travnik jih je poln, ko se prikaže sonce, nekdanji mejni prehod v Rožni Dolini jih je poln ves dan, ker jim tam podaljšujejo, urejajo dokumente za bivanje pri nas. Polno jih je. Samo tisti, ki jih noče videti, jih ne vidi!
Skrušeno je še dodal, da je noro, kar se dogaja. Svojo nemoč je pokazal tako, da je umolknil.
In to je seveda velika sramota za vse nas!
Tudi cinizem ne pomaga, recimo cinizem kolege, ki mi je dejal, naj jih peljem domov, dva, tri, če se mi že tako smilijo, kot tudi ne pomaga sovražnost do Cerkve, ki je ni malo niti med tistimi prostovoljci, ki stihijsko vsak večer skušajo pomagati revežem v predoru, ker je krajevna cerkvena organizacija Karitas dobesedno napolnila vse svoje razpoložljive prostore z reveži.
Stališča župana so jasna, preveč jih je, pravijo, da ni prostora, baje prihajajo s severa Evrope, kjer jim ne dajejo več političnih zatočišč, zato se zgrinjajo sem.
Karitas naredi, kar more, tudi med prostovoljci, ki ponoči in zvečer, čez dan manj, pomagajo tem revežem, ni enotnosti.
V goriškem predoru res smrdi, v goriškem predoru so res tudi garjavi ljudje, bolniki, v goriškem predoru so drugačni, na rob potisnjeni ljudje, a vedno ljudje.
Nemoč in občutek, pravzaprav dejstvo, da je državni aparat odpovedal, nam vsem velevajo, da se vsaj vsi mi obnašamo kot ljudje.
Zase radi rečemo, da smo kulturni, in prav je, da smo!
“Držati moramo skupaj. Kultura pomeni združevati in ne ločevati”! je bil jasen pred dnevi veliki kardinal Gianfranco Ravasi, ko je prejel nagrado Montanelli za svoje časnikarsko delo.
Goriški predor z živimi pokopanimi sredi nas pa govori, naravnost kriči o ločevanju!

01.11.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 Noviglas, Vse pravice pridržane!