Aktualno

Živeti nelogično

Živeti nelogično

Piše Marko Rijavec / Je krščanstvo brez veselja ena od oblik ateizma?

Pismo Filipljanom je apostol Pavel pisal iz ječe v Efezu. Pravzaprav ni šlo samo za pripor, to ni bila samo majhna kazen, ki bi jo moral apostol zgolj prestati in potem v miru delati naprej, kakor da se nič ni zgodilo. Njegova situacija je bila zelo negotova, pravzaprav je iz dneva v dan živel v napetosti in pod pritiskom. Šlo je za življenje in smrt in ni bilo prav gotovo, kako se bo vse skupaj končalo. Brezupne razmere, torej. Pa vendar pismo Filipljanom ni pismo žalosti in stiske, temveč pismo veselja. Pismo globokega miru, ki izvira iz zaupanja, da bo vse tako, kot mora biti. Čeprav bi prav zato lahko rekli, da ga je napisal kdo drug in se samo podpisal s Pavlovo roko, ali da ga je Pavel napisal ob kaki drugi priložnosti in ga potem samo povlekel iz predala, so si vsi razlagalci enotni, da je pismo pristno.
Na prvi pogled ni jasno, zakaj. Če pa ga beremo malce podrobneje, je kmalu precej jasno, da Pavlovo veselje ne izvira iz nobene zunanje stvari – kar je povsem normalno, saj bi ga drugače imeli za norca – marveč iz tega, kar se dogaja znotraj njega. In znotraj Pavla, v njegovem srcu, je prepričanost o tem, da ga ima Bog rad, neskončno rad. Tako zelo, da lahko zapiše: “Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček”. (Flp 3,8) In spoznanje (gr. gnosis) v tem primeru ni stvar razuma, marveč predstavlja osebni odnos med Pavlom in Jezusom, tako globok kakor tisti med Očetom in Sinom v evangeliju (Jn 10,15; Mt 11,27). Ta odnos mu pomeni več kot vse ostalo, toliko več, da ima vse ostalo za nič, za smeti, za nekaj povsem nepomembnega. Tudi svoje ujetništvo in trpljenje, tudi svoje staro življenje preganjalca in sovražnika. Ne živi s krivdo preteklosti, ne živi iz strahu pred prihodnostjo. Jezus je v njegovem življenju pač nekdo, ki je Križani in Vstali. Ne samo Križani in ne samo Vstali, temveč Križani in Vstali.
Vera v Jezusa, Križanega in Vstalega, je namreč vera v Jezusa, ki živi znotraj vsake človekove smrti in znotraj vsake človekove smrti tudi vstaja. Znotraj vsake žalosti in preizkušnje, znotraj vsake krive poti, znotraj vsakega sovraštva, znotraj vsega, kar je človekov greh, torej znotraj vsega, kar bi lahko imenovali “grob” ali “ječa”, kraj smrti in trpljenja in suženjstva, znotraj vsega tega je že posejano seme, ki umira, Križani Gospod, ki je isto seme, iz katerega se bo dvignilo novo življenje. Znotraj vsake, ampak res vsake naše črnine in svinjarije je Vstali Gospod. On nas ljubi, ko zaslužimo kazen, čaka, ko ga zavračamo, odpušča, kadar si odpuščanja ne zaslužimo. Sedemdesetkrat sedemkrat na dan.
Tako ni nič več, kot je bilo. Nikdar več. Vse je drugače. Vse je nelogično. Ker je Bog tam, kjer smo mislili, da ga ni. V smrti, namreč. In v grehu. V mojem grehu in v moji smrti. Vedno kot Križani in vedno kot Vstali. Zato biti kristjan pomeni razmišljati logično in ugotoviti, da si se zmotil. In biti vesel te svoje napake, ko ugotoviš, da “grob” ni prostor smrti, ampak življenja. To je vesela novica Velike noči: “Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo”. (Ezk 37,12) To je Božji načrt.
Čeprav pišem o tem, mu težko verjamem. Vsake toliko se v moje misli, posebno zvečer, prikrade kateri od mojih velikih grehov in me muči, lega mi na dušo in me duši. Čeprav se prepričujem, da je Bog večji od mojega greha, da me je prišel rešit in ne obsodit, nekako ne morem, da ne bi podvomil. Pač ni logično! Grehu sledi krivda in krivdi sledi kazen. Tako pač je. Boga v tej moji temi ni! In verjamem, da sploh nisem edini, ki misli tako. Zdolgočasenih in žalostnih obrazov današnjih kristjanov v cerkvah in zunaj njih ne manjka. Brez veselja in brez upanja smo, kar je logična posledica tega, da verjamemo v to, kar nam kot Damoklejev meč visi nad glavo, in ne v to, da ga ni več. Ker je to logično.
To je naša tragika. Da bolj verjamemo v svoj greh, kot v Božje odpuščanje, bolj v smrt kot v ljubezen. Bolj v logičnost, kot v nelogičnost. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

(Iz priloge Bodi človek! 13.4.2017)

14.04.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!