Živeti na Krasu med poezijo in prozo

Ob gledališču Miela je od nedavnega odprt nov in ličen razstavni prostor, poimenovan Skladišče idej, v katerem domuje prav tako funkcionalna konferenčna dvorana. V njej je bilo v petek, 12. oktobra, kulturno srečanje, ki sta ga priredila Zveza slovenskih kulturnih društev in Slovenski klub v sklopu širše pobude Moj Kras – 100 let in 100 podob. SK in ZSKD nadaljujeta tako sodelovanje z društvom NadirPro in tržaško pokrajino, literarni večer je zato bil kamenček v mozaiku spremljevalnih dogodkov osrednje fotografske razstave.
Naslov kulturnega dogodka je bil Živeti na Krasu med poezijo in prozo; besedni ustvarjalci so na povabilo moderatorke Poljanke Dolhar vsak s svojega zornega kota izostrili lastno doživljanje tega geografskega in kulturnega bisera. Za predavalno mizo so sedeli neutrudna prevajalka in pesnica Jolka Milič, pisatelj in režiser Marko Sosič, lanski Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta in pesnik Roberto Dedenaro. Večer je stekel ob branju poezij in proznih del, zanimiv je bil predvsem zaradi neposrednih pričevanj in razmišljanj gostov. Jolka Milič se je spraševala o geografski razsežnosti Krasa in o odnosu, ki ga Tržačani imajo do njega: večkrat njihov pristop ne sega dlje od gole gostinske ponudbe … Ni pa pri vseh Tržačanih tako. Roberto Dedenaro se je pred leti preselil v Repen in odkril, da bukolična podoba Krasa, ki so jo v svojih delih opisovali pesniki in popotniki različnih narodnosti, ne “zdrži” teže stvarne slike: množijo se namreč bivanjske in infrastrukturne gradnje, ki so kraško podobo razdevičile. Sočasno je polagoma izginjala kraška kulturna in narečna dediščina, prav zato bi potrebovali specifičen študijski center, ki bi negoval kraško kulturo. Mitična razsežnost Krasa pa je v literarni tradiciji po svoje še vedno prisotna. Marko Sosič, Openc po rodu, jo je odkril šele v kasnejšem obdobju svojega življenja, saj je bil kot otrok ‘preveč vraščen’ v Kras. Končno pa je kraško krajino lahko vstavil bodisi v sanjsko bodisi v realno mrežo, kar je pozitivno učinkovalo na njegovo literarno snovanje v romanu Tito, amor mijo in v zadnjem delu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. Kras kot kraj duše, spominov in življenja pa je v središču opusa pesnika Miroslava Košute. Njegova rojstna vas, Križ, je bila na meji med neskončnostjo sveta, ki se je začenjal tam, kjer se je obzorje spajalo z morjem, in kraškim skrivnostnim okoljem z jamami, ponikavnico Timavo in Triglavom v sanjski daljavi. V času, ko so na tržaškem nabrežju vrele priprave na Barkolano, je Košuta sklepno misel namenil zalivskemu mestu: čeprav so se etnični odnosi v času izboljšali, je Trst v svoji osnovi in perspektivi dokaj okamenel. Največja regata v Sredozemlju lahko vsaj enkrat na leto daje upati, da se kaj vendarle spreminja. Ali je to sanjska želja ali pobožen sen? Naj Kras odgovori na to vprašanje.
IG

Pesniški večer v Skladišču idej

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme