Živeti moramo v polnosti
Pogovor z župnijskim vikarjem v Gorici Nicolo Banom
Petdnevnega potovanja v nemški Chemnitz, v mesto, ki si z Novo Gorico in Gorico deli naslov prestolnice evropske kulture, so se konec avgusta udeležile goriške in novogoriške skupine Slovencev, Italijanov in Furlanov. Duhovno vodenje sta prevzela goriški nadškof Carlo Redaelli in župnik don Nicola Ban, ki sta tudi obogatila romarsko skupino s prijateljskimi nasveti in pogovori. Na izletu na žalost zaradi zdravja ni mogel biti prisoten Bogdan Vidmar, vikar v novogoriški konkatedrali. Župnika Nicolo Bana smo prosili za intervju.
Kaj nam lahko poveš o potovanju in kakšna so bila tvoja pričakovanja? Kako lahko kristjani prispevamo h kulturi?
Sklenili smo, da bomo obiskali Chemnitz, evropsko prestolnico kulture, ker so nas oktobra lani obiskali tudi Nemci iz katoliške župnije Matere Tereze. “Da smo lahko dospeli v Chemnitz,” je povedal nadškof Redaelli, “smo morali prečkali meje, ki so v preteklem stoletju prinesle tragedije,” danes pa “lahko skupaj delamo v luči evangelija, ki nas vse dela brate in sestre,” in “tako rastemo v razumevanju in enotnosti”. Hoteli smo, da bi skupaj pomislili tudi na to, kar nas povezuje. Doživeli smo padec meje tako kot meščani Chemnitza. Veliko se je spremenilo od takrat. Kot je Cerkev v Gorici in Novi Gorici iskala rešitev, tako jo je tudi katoliška in evangeličanska Cerkev v nekdanji republiki DDR. Gradili smo na dialogu in si prizadevali za skupno dobro. V tem letu smo imeli po šolah projekt, pri katerem so se učenci s starejšimi občani pogovarjali o preteklosti in skupni poti, ki jo lahko Gorica in Nova Gorica napravita v prihodnosti. Novembra 2024 smo dobili obisk iz chemniške župnije. Zraslo je prijateljstvo. Imeli smo srečanja z nemško, a tudi s slovensko skupnostjo čez mejo. Počutili smo se kot bratje. Vendar kultura dandanes tvega, da postane velik zaboj, v katerega se nameče vse mogoče. Naš škof večkrat govori o evropski kulturi. Kakšen pomen ima evropska kultura? Kljub globokim gospodarskim in družbenim razlikam je evropska kultura gotovo povezovalni člen, ki presega politične in ideološke ovire. Kultura s svojo dediščino skupnih vrednot postane lahko ključni element v težkih časih. Za Gorico in Novo Gorico kultura gotovo pomeni, da se srečamo in pomislimo na mir, izhajajoč iz naših ran. Včasih nam prikažejo kulturo kot golo znanost, golo tehniko. Ampak znanost in tehnika potrebujeta smisel, ki si ga sami ne moreta dati. In tukaj lahko mi kristjani prispevamo k debati. Tudi kristjani imajo korenine v preteklosti, v oglejskem patriarhatu, ki je bil v srednjem veku most med narodi.
Kakšen pomen ima torej dandanes učlovečenje, dejstvo, da je Jezus prevzel človeško naravo?
Prav to – da moramo mi kot kristjani vstopiti v zgodovino. Čas med Kristusovo zagotovljeno odrešitvijo in njeno uresničitvijo ni prazen čas, v katerem se ne dogaja nič, ampak je odločilni čas in prav tega moramo živeti v polnosti. Naša zvestoba Kristusu in naša ljubezen do njega nas ne ločujeta od sveta. Kristus ni ločevalni zid, ampak simbol združevanja.
Smo pred začetkom šolskega leta. Kaj misliš o pouku verouka? Kako bi morala biti zasnovana ura verouka? Nekateri pravijo, da ta predmet ni važen in da ga ni treba obiskovati.
Po šolah delujejo odlični profesorji, ki opravljajo svoje delo zelo dobro. Vendar se pogosto zgodi, da se ura verouka izgubi in postane le ura druženja. Po mojem bi bilo dobro, da bi predmet obiskovali vsi učenci. Konec koncev ni mogoče obiskati galerije, ni mogoče razumeti umetnosti, preteklosti, a tudi sedanjosti, če se nima vsaj malo podlage v krščanstvu.
