Živeli smo kot bratje

Piše: Anastazija Pertot

Pogovor / Karolina Vasyutynska, mlada Ukrajinka, ki živi v Trstu

Karolina Vasyutynska je mlada Ukrajinka, ki že dolgo let živi v Trstu. Povedala nam je marsikaj o sebi, predvsem pa o grozotah vojne in stanju v Ukrajini.

Karolina, predstavi se nam!

Ime mi je Karolina Vasyutynska, stara sem 27 let. Rodila sem se v Ukrajini, kasneje pa se preselila v Trst. Živela sem tudi drugje po Italiji in v tujini, večino svojega življenja pa sem preživela v Trstu. Obiskovala sem osnovno, srednjo in višjo italijansko šolo v Trstu. Po dokončani višji šoli sem se preizkusila v petju in recitiranju, nato pa sem se udeležila raznih tečajev, da bi pridobila delovno izkušnjo. Zdaj delam v baru gledališča Miela v Trstu, svoj prosti čas pa namenjam učenju klavirja.

Kdaj si prišla v Trst? 

V Italijo oz. v Trst sem prišla z mamo, ko sem bila stara osem let. Mama je sicer mesto obiskala že prej zaradi delovnih obveznosti. Tu je spoznala svojega moža, tako da sva se potem skupaj preselili. Kasneje je prišla k nam še babica. Oče je takrat ostal v Ukrajini, žal je pred kratkim umrl. Prišla sem v Trst zaradi maminega dela in tu sva si ustvarili novo življenje. Na srečo nisem imela večjih težav, ko sem prišla sem. V šoli sem imela dobre in razpoložljive učitelje, ki so mi pomagali pri učenju jezika in veliko vztrajali.

V najstniških letih sem veliko potovala; odšla sem v Milan, ko sem bila stara 17 let. Potem sem se odločila, da bom dokončala višješolski študij v Trstu.

Povej nam kaj o svoji mladosti v Ukrajini.

Moja otroška leta v Ukrajini so bila zelo mirna, navadna. Prihajam iz bližine mesta Dnipro, nekoč Dnepropetrovsk. Takrat je bila situacija res mirna. Ukrajinci in Rusi smo takrat živeli kot bratje. Še vedno sem v stiku s prijatelji Rusi, s katerimi smo od nekdaj v dobrih odnosih. Imeli smo tako šole z ukrajinskim učnim jezikom kot ruskim. Vsak je lahko izbral, v katero šolo vpisati otroke. Jaz sem obiskovala ukrajinsko šolo, doma pa sem govorila po rusko. Razumem ukrajinski jezik, težko pa ga govorim. Vse je torej bilo precej običajno do leta 2014, ko so se začela trenja stopnjevati. Takrat pa sem z mamo že živela v Trstu.

Si se vračala v Ukrajino?

Ko sem bila mlajša, sem se večkrat vrnila, zdaj pa se že nekaj let žal ne vračam. Zadnjič sem bila pred sedmimi leti, to se pravi leta 2015. Spomnim se, da sem po ulicah tu pa tam opazila vojake, ki so stražili, in nič več. Stanje se je v tistih letih zakompliciralo, ljudje pa niso bili preveč zaskrbljeni.

Ali si stalno spremljala dogajanje v Ukrajini? Kako si doživela izbruh vojne?

Brala sem veliko novic, veliko sem tudi brskala po spletu. V resnici smo in so vsi doma mislili, da ne bo prišlo do hudih nemirov. Poleg tega smo še vsi zaskrbljeni zaradi pandemije in njenih posledic, tako da nas je vojno stanje res presenetilo. Bili smo nekako že navajeni na nemire na vzhodnem delu države, upali pa smo, da bo konec vseh prepirov. Na žalost ni bilo tako. Ko sem se tistega dne, ko se je zgodil ruski napad, zbudila, sem kot običajno brskala po spletu in prebledela. Povedati moram tudi, da so me nekatere prijateljice vprašale, ali so novice resnične ali pretiravajo. Takoj pa sem razumela, da je stanje hudo.

Kaj pa sorodniki in prijatelji, ki živijo v Ukrajini?

Sorodniki v Dnipru živijo v devetem nadstropju stanovanjskega bloka. Ko so slišali bombardiranja, so se takoj  premaknili v nižja nadstropja. Zdaj živijo v stanovanju z nonotom. Nekateri so se zatekli v klet. Videla sem fotografije, na katerih ljudje nastavljajo internetno povezavo v kleteh. Znanci v Kijevu so se skušali umakniti na podeželje. Žal tega niso naredili zaradi strahu, da bi jih ruski vojaki ne presenetili in streljali nanje. Vsi so prestrašeni, kot smo videli v prejšnjih dneh, je umrlo res veliko nedolžnih ljudi, med njimi tudi otroci in ženske. Kot lahko vsi vidite in berete, v Ukrajini vlada totalna zmeda. Ljudje bežijo, Rusi streljajo; vse je uničeno.

Kaj bodo storili?

Večina mojih znancev in sorodnikov ne namerava zbežati iz Ukrajine. Tam so doma in tistega življenja nočejo zapustiti. Za vse to se bodo borili naprej.

Kako pomagaš svojcem v Ukrajini?

Povabila sem svoje prijatelje in sorodnike, naj pridejo v Trst, vsi pa so mi rekli, da bodo ostali tam. Prijateljica mi je priznala, da je komaj kupila novo hišo in je ne namerava zapustiti. Vpisala sem se tudi na spletno stran dežele, da bi lahko nudila pomoč kot prevajalka, a za zdaj me ni še nobeden kontaktiral. Rada bi storila več, a se v tem trenutku čutim nemočna.

Bi dodala še kaj?

Mislim, da vsi upamo v konec vojne. Upamo, da bo prevladala zdrava pamet in da bodo oblasti prišle do nekega soglasja in dogovora. Streljanje na ljudi in bombardiranje mest ni rešitev, predvsem ker, kot v vsaki vojni, najvišji davek plačujejo civilisti. Krivde za vojno so na obeh straneh, saj so za konflikte na vzhodu krive tudi ukrajinske ekstremistične skupine. Do takega vojnega stanja pa ne bi smelo nikoli priti. Upam, da se bo našla diplomatska rešitev in da se bom lahko čim prej vrnila v Ukrajino in se kot v otroških letih družila s prijatelji in sorodniki, ne glede na narodnost, v duhu bratstva.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme