Zima potrebuje pomočnike
Osma Pravljična urica v Feiglovi knjižnici v š. l. 2022-2023
V zelo mrzlem popoldnevu v ponedeljek, 12. decembra 2022, je Pravljično urico obiskala sama starka Zima! Pričakalo jo je nekaj več ko deset otrok, tudi prav majhni cicibančki v naročju mamic. Očitno se nadležni virusi še podijo med njimi, zato je bil obisk skromnejši kot sicer. V Feiglovo knjižnico na zadnjo Pravljično urico v letošnjem sončnem letu je prišla Brigita Leban s Cola s svojim Gledališčem Bičikleta, ki vselej ponuja ljubke, tople lutkovne predstave za najmlajše gledalce. Na goriških čarobnih srečanjih s pravljicami je bila že nekajkrat dobrodošla gostja, s svojimi lutkovnimi uprizoritvami je že razveselila tudi malčke v naših vrtcih in šolarje v šolah. Tokrat se je predstavila z lutkovno igrico O starki Zimi in njenih pomočnikih.
Na nizkem odrčku, na katerem so kockasti elementi prikazovali golo drevje v gozdu, je starka Zima pobirala zapozneli kostanj in se potožila, da ima vsako leto veliko dela: plesti mora nogavice, rokavice, šale, poskrbeti za sneg … Ker je že v letih, si vsakokrat zaželi imeti ob sebi svoje pomočnike – mesece. Najprej ji priskoči na pomoč stari krojač Gruden, ki vse izmeri in sešije bele odeje, s katerimi prekrije hiše. Za njim nastopi mladi zidar Prosinec, ki s svojo zidarsko žlico marsikaj lepega “sezida”, medtem ko modruje v vipavskem narečju in si popeva Mlakarjevo pesem o Štefani in Bertolinu. Nato se na drsalkah pojavi malce neroden slikar Svečan, ki lovi ravnotežje na poledenelih tleh in krasi okenske šipe z ledenimi rožami in strehe z ledenimi svečami, da je vse še bolj čarobno. Čisto na koncu se pojavi še nemarni, packasti Sušec, s katerim pa Zima ni prav nič zadovoljna, saj namesto snega in ledu ustvarja le neprijetno brozgo. Ker mraz začenja pojenjati, se sama odpelje iz naših krajev s trdnim namenom, da se bo vrnila čez devet mesecev!
Pravljica, katere avtorica je Poljakinja Lucyna Krzemienicka, je zaživela v živahni lutkovni igrici, ki je pričarala zasnežene mestne hiše in ledene rože na oknih ter viseče sveče z napuščev, česar v tukajšnjih krajih, kjer le redkokdaj sneži (vsaj zadnja desetletja), naši otroci ne vidijo. Kljub večkrat ostremu mrazu, ki sega do kosti, je tudi zimski čas posebno čaroben, in prav to je tudi s hudomušnimi odtenki prikazala pravljična zgodba, v kateri nastopajo s svojimi značilnostmi poosebljeni meseci december, januar, februar in marec. Otroci ob njih spoznajo tudi njihova lepa slovenska, domača imena, ki jih malokdo pozna. Še v prvi polovici prejšnjega stoletja so jih, še predvsem starejši ljudje, zmeraj uporabljali. Brigita Leban je vsakemu marljivemu pomočniku starke Zime dala drugačen glas in ton in jim jezik narečno obarvala ter osvetlila njihove značilnosti, tako da jih je še bolje tipizirala. Z veščino je oživljala nastopajoče lutke, ki jih je iz naravnih materialov učinkovito zasnovala Petra Prosen, katere zamisel je tudi zelo uporabna likovna podoba predstave. Otroci so lepo spremljali uprizoritev, obogateno z glasbeno spremljavo. Rade volje so sodelovali z igralko, ko jih je vpletla v pravljično dogajanje. Prikupno srečanje s pravljico se je kar prehitro izteklo. Brigita Leban je sicer obljubila, da se bo Gledališče Bičikleta vrnilo v Gorico, ko bo pomlad že v zeleno obarvala zdaj gola drevesa in grmičevje …
Ko se je zgodba izpela, je otrokom knjižničarka Breda Bertalanič, ki ima zlate ustvarjalne roke, izročila majhno drevesce iz lepenke z bleščicami. Nekateri otroci so ga že “sestavili” oz. dokončali na drobni ustvarjalni delavnici, ki je kot vsakič sledila pravljični pripovedi, in ga skupaj z izbranimi knjigami odnesli s sabo, da jih bo spominjalo na lepo preživet pravljični trenutek in jim bo še ljubek dodatek v božično okrašenem domu.
Pravljične urice so prepustile prostor praznično razpoleženim decembrskim dogodkom. Same se bodo povrnile k otrokom sredi januarja 2023, ko bosta polagoma izginjala svetloba in čar božičnih in novoletnih dni …
