Uvodnik

Zgodovinski spomin

Piše: Jurij Paljk

Včasih se v uredništvu sprašujemo, do kdaj bo še trajalo to zmerjanje, poniževanje in žaljenje mrtvih in posredno vseh nas, in včasih si rečemo, da bi radi videli, da bi kdaj lahko preskočili 10. februar, ki nam je tudi letos postregel z nizkotnim zmerjanjem mrtvih, enačenjem žrtev in krvnikov, predvsem pa z žaljivimi napisi na naših kulturnih domovih na Krasu, ki so tokrat kar lepo podpisani, tako da sile javnega reda, če bi hotele, seveda, ne bi imele težkega dela, da odkrijejo krivce.
Na svetovnem spletu in družbenih omrežjih, ki so vse bolj odraz našega sveta, bolj kot smo časopisi in drugi mediji gotovo!, najdemo komentarje, katerih nas je sram, predvsem pa vidimo, kako res je, da zgodovinski spomin ni nikoli skupen, da ni deljen, ampak je oseben. Naj se še toliko trudimo, da bi dokazali nasprotno, vedno najdemo tiste, ki ne bodo delili našega spomina in mi ne njihovega.
Vsako leto znova nam dokazujejo, kakšni smo v njihovih očeh, in vsako leto znova sami dokazujemo, kako razdeljeni smo v bistvu tudi sami.
Pa bi vendar morali vsi skupaj začeti pri sprejemanju spomina drugega in skušati razumeti bolečino drugega, da bi zmogli tudi svojo razumeti in sprejeti! Vedno znova in vedno iskreno, saj je treba mrtve spoštovati, če hočemo spoštovati druge, od katerih seveda zahtevamo, da nas spoštujejo.
In naj se še tako sprašujemo, kako je mogoče, da tudi italijanski predsednik z lahkoto govori o etničnem čiščenju ob dnevu spomina, moramo vztrajati in zahtevati zase dostojanstvo, ki ga imamo. In seveda o mrtvih govoriti spoštljivo, predvsem pa moramo paziti, da sami ne postanemo enaki tistim, ki mrtve zlorabljajo v politične namene današnjih dni.
Seveda ni lahko, a moramo vztrajati, sami moramo mrtvim izkazati spoštovanje in ga seveda zase zahtevati, čeprav nam ga odrekajo!
Kako ranljivi smo, je pokazal nesrečni dan spomina, ki je vse bolj dan delitev in ne skupnega spomina; kako ranljivi in vpeti v delitve politične in ne samo zgodovinske narave smo, so pokazale tudi nedostojne polemike ob goriškem večeru o nesrečnem škofu Rožmanu. Če bi samo zmogli prisluhniti vsem zgodovinskim dejstvom, ne samo nekaterim, če bi le zmogli toliko človeške pietete, da bi znali skušati doumeti, kako strašna je bila bratomorna vojna, ki nas še vedno deli, bi zmogli tudi naš vsakdanjik bolje živeti!
Spomin, zgodovinski spomin je oseben, sem zapisal zgoraj in prav vsak od nas bi moral začeti pri sebi in poslušati drugega, da bi vsi skupaj zmogli spoštovati mrtve in žive, spoštovati druge, da!, da bi lahko zase zahtevali spoštovanje.
Ne gre za nikakršno enačenje žrtev in krvnikov, sploh ne, za človeka gre, za vse nas gre!
Tudi zato, da ne bomo slišali naših mladih, ki nam stalno ponavljajo, da jih to ne zanima, da bi radi živeli, delali, sobivali v miru!

12.02.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!