Zgodovinske zanimivosti kraških kamnolomov

Piše: Matej Caharija

V Nabrežini že več kot dva tisoč let kopljejo svetovno znan kamen

Kdor se je kdaj pripeljal z vlakom v Trst, je pred prihodom v Nabrežino ob progi opazil globoke kamnolome, katerim pogled ni segal do dna. To je osrednje območje izkopavanja nabrežinskega kamna, ki je tudi v uradni italijanski kartografiji ohranilo slovenski toponim – Ivere (od celote ločeni majhni kamniti deli). Tam že več kot dva tisoč let kopljejo in obdelujejo svetovno znan kraški apnenec.

Ker zgodovina uporabe tega kamna ni v širši javnosti zelo poznana, jo velja predstaviti. Čeprav so v naših krajih že v prazgodovini (ob gradnji gradišč) uporabljali kamen, predstavlja nastanek Ogleja (181. p. K.) pravo ločnico. Stari Rimljani so pri njegovi gradnji, ki je z več kot 100 tisoč prebivalci bilo 4. največje mesto na italskem polotoku, potrebovali veliko kamna. Najbližje nahajališče le-tega je bilo na Krasu.

Ker je prevoz kamna zahtevno opravilo, so ga nemara Rimljani sprva izkopavali v Sesljanskem zalivu (na območju Caravelle). Obdelane bloke so prevažali do Ogleja z ladjami. Arheološke najdbe potrjujejo, da so že takrat pri Nabrežini (kjer obratuje Rimski kamnolom) izkopavali kamen. Tega naj bi s planote do morja spuščali po s svincem obloženih drsinah.

Po morju je kamen prihajal tudi v Trst, kjer se turisti pred Rihardovim slavolokom 1900 let po postavitvi čudijo, kako dobro je ohranjen. Rimski ostanki so vidni tudi na griču sv. Justa in pod njim. V iz peščenjaka grajenem amfiteatru so najpomembnejšim obiskovalcem bili dodeljeni sedeži iz nabrežinskega kamna. Rekord vseh časov njegove uporabe predstavlja pa 400 tonska kupola – iz enega samega bloka 10 m x 3 m -, ki od 6. stoletja dalje prekriva mavzolej Teodorika v Ravenni.

V srednjem veku je bil nabrežinski kamen prisoten tudi v Benetkah, industrijska eksploatacija le-tega pa sovpada z modernim urbanističnim razvojem Trsta. V strukturne in dekorativne namene so apnenec iz Nabrežine in okoliških vasi uporabljali za gradnjo palač in stanovanjskih stavb v mestu, ki je v 150 letih pred prvo svetovno vojno za kar 25 krat povečalo svoje prebivalstvo.

Z gradnjo železnice med Dunajem in Trstom sredi 19. stoletja se je zgodil preboj. Avstro-ogrska hitro razvijajoča mesta so potrebovala trden, odporen in lep material, kakršnih je bilo v cesarstvu malo na razpolago. Ne le pri gradnji tržaške ladjedelnice Avstrijskega Lloyda (Arzenala sv. Marka), kraški kamen so v tisočih tonah uporabili tudi ob nastanku parlamentov in drugih prestižnih palač na Dunaju, v Budimpešti in Gradcu.

Ni zelo znano, vendar je ravno Goričan Anton Laščak kot dvorni arhitekt egiptovskega kralja vpeljal nabrežinski kamen v deželo ob Nilu. V državi, ki je imela za sabo glede uporabe kamna kar sedem tisoč let izkušenj, je bil kamen iz Nabrežine na prehodu iz 19. v 20. stoletje v modi. Iz tega materiala sta tudi velika leva, ki pozdravljata ladje ob vstopu v Sueški prekop.

Med raznimi bolj sodobnimi arhitekturnimi podvigi, pri katerih je bil uporabljen obravnavani kamen, velja omeniti tržaško sodno palačo in monumentalno delo milanske železniške postaje (na vsakem gradbišču po 14 tisoč kubičnih metrov!). S prihodom Italije in spremembami na svetovnih trgih se je krivulja razvoja (tudi) za to krajevno dejavnost pričela spuščati. Najbolj zgovoren je v tem pogledu podatek o zaposlenih: pred prvo svetovno vojno je bilo v nabrežinskih delavnicah in kamnolomih tri tisoč delavcev, danes jih je morda 25.

Kakorkoli že, ob zanimivih kraških portalih in vodnjakih, ki predstavljajo dragoceno arhitekturno in kulturno dediščino, ki jo radi spoznavajo strokovnjaki od vsepovsod, je nabrežinski kamen tudi po drugi svetovni vojni oblikoval strukturo in podobo pomembnih del. Za stensko in talno oblogo je bil  uporabljen v treh podzemnih železnicah (Milan—rumena linija, Atlanta in Frankfurt), v Parizu (La Défense), Berlinu (letališče), a tudi v Avstraliji in Aziji.

Ko danes velika večina ljudi opravlja dela pred računalniškim ekranom, hodi čedalje več radovednih obiskovalcev neposredno odkrivat zanimivosti kraških kamnolomov, v katerih peščica delavcev v glavnem nadzoruje mogočne stroje. Tako kot to že velja za ribištvo tržaškega Primorja, tudi v Nabrežini razmišljajo o odprtju muzeja kamnarstva, ki bi prikazal napore in dosežke naših prednikov. “Jave”, kot jim pravimo na Krasu, postajajo kulturno in turistično zanimive.

Na pobudo občinske uprave / V Nabrežini so ustanovili omizje za kamen in kamnolome

V Nabrežini so na pobudo občinske uprave ustanovili omizje za kamen in kamnolome, ki želi z zgodovinskega, turističnega in kulturnega vidika ovrednotiti krajevno kamnarsko dejavnost. Člani občinskega omizja, zamisel za osnovanje katerega je nastala v okviru poletnega festivala Energija prostorov, so javni upravitelji, predstavniki stanovskih organizacij, raziskovalci, kulturni operaterji in podjetniki.

Na spletnem ustanovnem zasedanju je približno 30 udeležencev razpravljalo o delu in projektih, ki bi jih radi izpeljali. Beseda je tekla o prevodih slovenskih publikacij o zgodovini nabrežinskih kamnolomov v italijanščino in druge jezike, uresničitvi razpršenega muzeja na prostem, izvedbi drugih kratkoročnih in dolgoročnih pobud, izdelavi logotipa, ureditvi pešpoti s kamnitimi kipi itd..

Razne zgodovinsko in drugače pomenljive lokacije znotraj tematskega parka, območje katerega bodo v kratkem določili, bi povezovale kolesarske steze. Obiskovalci bi si tako lahko ogledali in spoznali nekoč delujoče in danes zapuščene kamnolome, ki jih je v Nabrežini in okolici veliko. Prikazali bi jim nekdanje tehnike izkopavanja kamna, načine dela in razvoj tehnologije, to je strojev, ki so jih kamnolomci uporabljali v minulem stoletju. V območje parka, ki bo povezan z drugimi sosednimi kulturnozgodovinskimi zanimivostmi, nameravajo pobudniki vključiti tudi nekoč pomembno železniško postajo v severnem predelu vasi.

Županja Daniela Pallotta je na srečanju izpostavila pomen kamnarskih dejavnosti. Nabrežinski kamen je zaradi svojih značilnosti in kakovosti cenjen po vsem svetu, vendar doživlja konkurenčnost okrasnih kamnov s tistih predelov sveta, kjer je strošek dela nižji in niso (kot pri nas) v veljavi mnoge težko premostljive birokratske ovire. Odbornik za turizem Massimo Romita je dejal, da namerava občinska uprava denarna sredstva za uresničitev teh pobud pridobiti s prijavo na deželne in evropske razpise. Za kulturo pristojna občinska svetnica Annalisa D’Errico je menila, da ovrednotenje krajevne kamnarske dediščine lahko pripomore k zagonu turizma, obrtništva in trgovskega sektorja, ki zaradi koronske krize preživljajo hude čase. Dokazano je, da se naložbe v kulturo do trikrat povrnejo na ozemlje.

Na srečanju je tekla beseda tudi o namestitvi ustreznega simbolnega objekta (kamnitega bloka ali žerjava), ki bi opozarjal na obravnavano gospodarsko tradicijo. Postavili bi ga radi sredi novega sesljanskega krožišča, vendar so težave s pridobitvijo ustreznega dovoljenja. Ob vstopu v Nabrežino nameravajo vsekakor namestiti rjave turistične table z napisom – Vas kamna. Ovrednotili naj bi tudi spomenik, ki je od leta 1986 na nabrežinskem trgu posvečen 2 tisočletnici kamnolomov. Čas bo pokazal, ali bodo besedam sledila dejanja.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme