“Zgodovina je živa, nas vse hromi in uničuje zato, ker je bila zamolčana!”

Zgodovinar, časnikar, voditelj in avtor televizijskih dokumentarnih filmov dr. Jože Možina se v svoji monografiji Slovenski razkol ukvarja s težkimi vprašanji slovenske preteklosti. Gre za avtorjevo razširjeno doktorsko disertacijo, ki je sad dvajsetletnega raziskovanja, zbiranja arhivskega gradiva in pričevanj. Dr. Renato Podbersič je z avtorjem o knjigi spregovoril na njeni osmi predstavitvi, ki je potekala na Srečanju pod lipami v petek, 31. januarja, v veliki dvorani goriškega Kulturnega centra Lojze Bratuž.
O delu, ki so ga izdale in založile Medijske in raziskovalne storitve – J. Možina, Celjska Mohorjeva družba, Mohorjeva založba Celovec in Goriška Mohorjeva družba, je Podbersič povedal, da je to “knjiga, ki dosega neverjetne številke in podira rekorde. V njej ni nič posebnega in hkrati je vse posebno”. Možina opisuje začetke slovenskega razkola, ki je imel svoje korenine v okupaciji, revoluciji in protirevoluciji – “kar se je v letih 1941 in 1942 skotilo v italijansko zasedeni Ljubljanski pokrajini, je bil revolucionarni model, ki se je proti koncu vojne razširil na celotno slovensko ozemlje, tudi na Goriško in Tržaško. Pojavne oblike in preživetje slovenskega razkola v današnjem času veljajo za celotno slovensko ozemlje – ta zgodovina ni pretekla, je živa, nas vse hromi in uničuje zato, ker je bila zamolčana”!
V knjigi je nekaj takega, kar je po mnenju dr. Renata Podbersiča prava dodana vrednost slovenskemu zgodovinopisju. Med tem so gotovo pomembni viri, iz katerih je Možina črpal informacije – arhivski dokumenti, rokopisi, osebna korespondenca Akademskega kluba Straža in italijanska vojaška poročila, ki dokazujejo, kako je okupator opazoval začetek revolucije in potem bratomorne vojne na Slovenskem. Nedvomno so zelo pomembni ustni viri, pričevanja oseb tudi iz Možinove televizijske oddaje Pričevalci, ki so doživljale vojne dogodke – “pričevanje ni nikoli prvovrstni vir, osnova so arhivski viri, iz suhoparnih dokumentov pa ne moremo zajeti čustvenega stanja, ki je bilo značilno za tisto dobo. Ravno čustvena razmerja in strah so bistveni za odločitve – tukaj so pričevalci ključnega pomena”! je povedal Možina. Zgodovinsko delo, ki vsebuje 217 faksimilov dokumentov in fotografij iz zasebnih virov, 15 zemljevidov in 35 grafov, analizira predvojno obdobje in raziskuje vzroke, zakaj je prišlo do domobransko-partizanskih spopadov, temelji na analizah podatkov o smrtnih žrtvah in povzročiteljih na različnih straneh, pridobljenih iz baze Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, te podatke pa nazorno prikazuje v grafičnih ponazoritvah. Med temi je gotovo zelo razburljiva tista, ki prikazuje število slovenskih žrtev v letih 1941-1946 na ozemlju Slovenije: največ žrtev je povzročil nemški okupator (32.140), sledijo mu partizanski oz. revolucionarni tabor (24.443 slovenskih žrtev), “neznani povzročitelj” (21.331), zavezniki (7.181), protipartizanski tabor – vaške straže in domobranci (6.151) ter italijanski tabor (6.119). (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

 

Piše Katja Ferletič / Srečanje pod lipami: Jože Možina

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme