Suzin svet

Zgodovina božične Devetice v Rečanski dolini

Zgodovina božične Devetice v Rečanski dolini

Piše Suzi Pertot: Preprosto kot nekoč (4)

Devetica božična se je v vaseh Rečanske doline, v lieški fari, ohranila do šestdesetih let prejšnjega stoletja. Potekala je skoraj po vseh vaseh, verniki pa so se na ta način z molitvijo pripravljali na Božič. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Benečija močno občutila gospodarsko krizo, pomanjkanje zaposlitve je postalo hud problem. Vse večja revščina, potres in množično izseljevanje so zdesetkali največje vasi in popolnoma izpraznili manjše, tiste, ki so daleč od doline in glavnih prometnic in se zajedajo v strma pobočja, do koder se lahko pripelješ le po ozkih, slabo vzdrževanih gorskih cestah. Tu zdaj kraljuje “arbida”, tako namreč Benečani pravijo robidi, ki je že prerasla vsa rodovitna zemljišča, kruši zidove in sili že v hiše, skozi zapuščena okna z razpadajočimi polkni. Benečija počasi umira. Za dolgih štirideset let so pesmi in litanije, ki so bile del pravljičnega pričakovanja v deželi, kamor potrošništvo še ni prodrlo, popolnoma utihnile. Kazalo je, da bo Devetica v Rečanski dolini utonila v pozabo. In mladi sploh nikoli ne bodo izvedeli, kako so v teh vaseh ljudje nekoč skupaj pričakovali Božič.
Ob koncu prejšnjega stoletja, leta 1995, so se v društvu Rečan, ki ga je tedaj vodil vsestranski kulturni delavec in ustvarjalec, duša tega predela Benečije, Aldo Klodič, domislili, da bi stari ljudski obred skušali ponovno oživiti, in to ob podpori in pomoči lieške fare. Tedaj jo je vodil duhovnik Azelio Romanin, ki je pobudo krajanov sprejel in jih podprl, da so lahko skupaj predbožični obred ponovno približali ljudem. Žal se je Rečanska dolina v dolgih štiridesetih letih precej izpraznila, v nekaterih manjših vaseh komajda kdo še živi. Ker je bilo nemogoče, da bi Devetica ponovno zaživela v vsaki vasi posebej, so se člani kulturnega društva Rečan odločili, da bodo Marijo “nosili” od vasi do vasi in tako vsaj za en večer zopet povrnili na tiha pobočja tisto življenje in tisto predpraznično dogajanje, ki je bilo nekdaj značilno za celotno dolino in celotno Benečijo. Žal tudi tistih štalic, ki so jih nekdaj nosili od hiše do hiše, ni bilo skoraj nikjer več. Nekatere so v dolgih štiridesetih letih, ko jih nihče ni več uporabljal, pojedli črvi, druge so zgorele, tretje pa sta jih na podstrešjih, kjer so samevale, uničila vlaga in čas. Enostavno segnile so, tako da so bile ob ponovni obuditvi Devetice neuporabne. Zdaj, ko štalic ni več, uporabljajo po večini podobe Svete Družine. Tudi ročnih svetilk, ki jih imamo zdaj v vsaki trgovini na pretek, pred šestdesetimi leti ni bilo, po navadi so ob procesijah in verskih obredih izpraznili bučo ali repo in vanjo namestili svečo, da so jo lahko potem nosili v rokah. Prvo leto, ko so se ljudje Rečanske doline ponovno zbrali na Devetici, si nihče ni mislil, da bo žela ponoven uspeh, da bo navdušila tudi mlade in da bo spet postala nepogrešljiv del Božiča v Benečiji.
Božično Devetico enostavno moraš doživeti, da razumeš, zakaj ljudem tako veliko pomeni. Moraš se pripeljati po strmi, ozki cesti do zaraščenih bregov, ki se zajedajo v nebo in samevajo pod zvezdami. Moraš zaslutiti tišino, ki je je skoraj vsepovsod preveč. Ukrasti moraš večere… ledeno mrzle, pod zvezdnatim nebom, na zasneženih poteh, peš, tako kot so ljudje hodili nekoč. Samo koraki in molitev. V noči, pred jaslicami. Ljudje, ki se zbirajo, da pojejo litanije, da so skupaj, da začutijo tisto skrivnost, ki ji pravimo Božič. Bližina, občutek, da pripadaš neki skupnosti, molitev in petje, ki ga dandanes tako pogrešamo. Božič v pravem smislu besede.
Božična Devetica se začne pri znamenju, pri jaslicah, ki jih vaščani na vasi pripravijo nalašč za procesijo. Prvotno se je začenjala ob sedmih zvečer, nekaj let, zaradi dela in obveznosti pozneje, ob osmih. V vasi, ki je pravljično tiha, začno verniki prihajati z vseh strani. S svetilkami, svečami, v skupinah in sami. Največ se jih pripelje z avtom, malokdo peš, ker je v vsaki vasi le še peščica samotarjev. Zasliši se pesem, uvod v predbožični obred: “Snieg dol pada po dolinah, piše vietar po ceminah, fantje pruot cierkvi gredo an veselo pojejo… Gloria, gloria… ” Ljudje se strnejo v gručo, tiho se prekrižajo. Devetica se začne z molitvijo, ki govori o odhodu Marije iz hiše, v kateri je prenočila. “Prisarčno želim, da bi bila ti vedno pri meni an jast vedno pri tebi, da bi se ne ločila od nas ne sada in ne na večnost… ”, prosi žena, ki se poslavlja od Marije in nato moli za blagoslov hiše in družine. Zbrani začnejo nato moliti in peti lavretanske litanije ter se v procesiji počasi pomikajo čez vas do hiše, ki bo tokrat imela v gosteh podobo Sv. Družine. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

03.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!