Zgodbe ljudi, zgodbe ob pečinah, daleč ali Nedaleč od njih
NŠK / Predstavitev knjige Alexa Kame Devetaka
Nedaleč je naslov zbirke kratkih zgodb, sad dela Alexa Kame Devetaka iz Gorice, ki je bil leta 2021 izbran za najboljšega mladega slovenskega književnika. Priznanje je prejel na 20. Festivalu mlade literature Urška, ki sta ga priredila revija Mentor in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Naziv uršljan 2021 si je Alex prislužil s ciklom štirih kratkih zgodb, njegovo zbirko, ki jih vsebuje petnajst, pa je lani izdal in založil JSKD. Goriškemu občinstvu je avtor svoje zgodbe predstavil v sredo, 25. januarja, v Feiglovi knjižnici. Po uvodnem pozdravu direktorice NŠK Luise Gergolet se je z njim pogovarjala Tatjana Vidmar, producentka za literarno dejavnost pri JSKD.
Alex Kama Devetak išče navdih za pisanje pri slovenskih avtorjih, rad pa prebila tudi svetovno moderno literaturo, pisce zahodnega sveta in tudi iz Azije. Spregovoril je o svoji poti literarnega ustvarjanja – začetno se je s težavo odločil, da bi kak svoj zapis objavil, “nikoli se mi ni zdelo dovolj dobro, dovolj dokončano”. Sodeloval je pri raznih delavnicah in razpisih, končno pa se je odločil in svoje zgodbe poslal organizatorjem Festivala mlade literature Urška. Do pred kratkim je poučeval slovenščino v slovenskih višjih šolah v Trstu in priznal, da se v šoli premalo časa posvečajo literarnim delavnicam in kreativnemu pisanju. “V šoli lahko ugotoviš, ali ti je pisanje všeč. Čeprav se ti bo prvo besedilo zdelo obupno in ga boš vrgel v smeti, je tudi to del ustvarjalnega procesa,” je priznal avtor, ki je prepričan, da igrajo mentorji pomembno vlogo pri izbirah vsakega mladega pisca – naj gre pri tem za profesorje slovenščine v šoli ali pa mentorje delavnic kreativnega pisanja in dramskih krožkov na univerzi. Alexova mentorica pri nastajanju knjige Nedaleč je bila Nataša Kramberger, ki je tudi zapisala spremno besedo v knjigi. Tudi sama je pred leti zmagala na Festivalu Urška in po Alexovih besedah je bilo sodelovanje z njo rodovitno: veliko sta se pogovarjala, predvsem po Skypu, si izmenjavala mnenja in vtise.
Naslov knjige je nastal v zadnjih dveh dneh pred tiskom. “Z eno samo besedo opišem vse, kar se v knjigi dogaja”. Nataša Kramberger je o knjigi zapisala: “Nedaleč je kraj, po katerem hodijo nedeljsko oblečeni očetje, katerih brezdomni sinovi za večerjo brskajo po smeteh. Je tudi kraj, kjer znajo možje zaradi razbite flaške svežega brinjevca nazjati žene in z njimi tri dni ne spregovoriti besede. Drugi možje, beštije, se ne ustavijo pri besedah, zato se slej ali prej vse skupaj konča v črepinjah.”
Kot rečeno, gre za petnajst kratkih zgodb, ki jih lahko beremo tudi kot roman. Osebe se v zgodbah prepletajo, dopolnjujejo in odbijajo. “V petnajsti zgodbi je postavljena tista pika na i, ko ugotovimo, da so imeli vsi literarni junaki skupno zgodbo,” je razložila Tatjana Vidmar. Med branjem spoznamo skupino ljudi, štiri prijatelje, ki jih spremljamo od najstniških let do starosti: “Sprehodimo se skozi njihovo življenje, hkrati pa tudi skozi življenje njihovih staršev in celo nonotov”.
Zgodbe so predstavljene skozi pogled tretjeosebnega pripovedovalca, ni pa to pravilo. Avtor si je zamislil posebno strukturo za vsako zgodbo (ena je celo napisana v tvitih), njegov jezik je svež, poigrava se z besedami, besedilom in obliko. Največkrat uporabljena beseda v zgodbah je samostalnik “pečine”. Kot je razložil avtor, gre za izraz, ki “nakaže legendo, povezuje like v neko mitološko zgodbo, ki je okvir celote”. Skupnost posameznikov živi namreč v isti, “sodobni” vasi, v nekem sicer nedorečenem kraju, ki ga najbolje označujejo bližnje pečine. Vas postane prostor druženja, pobega, srečevanj in smrti, v knjigi so zgodbe ljudi, nasilja, oddtujitve in obenem zgodbe prostora današnjega časa. Pečine so kraj, kjer si lahko človek uredi misli, junaki Devetakovih zgodb gledajo nanje vsak s svojimi očmi, “od blizu, od daleč, od nedaleč.”
