Zgodba o slovenskem knjižnem jeziku

Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm / Predavanje dr. Jesenška 

V petek, 18. novembra 2022, je Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm priredilo v Peterlinovi dvorani predavanje na temo Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika, ki ga je vodil dr. Marko Jesenšek. Dr. Jesenšek je akademik, slovenski jezikoslovec, član Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, specialist za diahronijo slovenskega jezika ter jezikovno politiko in jezikovno načrtovanje. S predavateljem se je na večeru pogovarjala univerzitetna profesorica Marija Pirjevec.

Dr. Marko Jesenšek trdi, da slovenski knjižni jezik izhaja iz predpostavke o razvoju dveh jezikovnih norm na Slovenskem: alpske in panonske. V alpskem jezikovnem prostoru je obstajal kranjski jezik, v panonskem pa prekmurski. Ob kranjskem so v alpskem prostoru obstajale še koroška, osrednja štajerska in primorska pokrajinska različica. V panonskem pa je ob prekmurskem jeziku obstajala še vzhodnoštajerska različica. Vse pokrajinske različice so se v času pomladi narodov poenotile in tako je nastala novoslovenščina oz. enotni slovenski knjižni jezik. Dr. Jesenšek je svoj študij usmeril na področje zgodovine jezika od začetkov do 19. stoletja. Najprej se je posvetil študiju prekmurskega jezika, ker je bil le-ta do takrat popolnoma neraziskan. Treba je bilo razumeti, ali je slovenski jezik res enoten, kot so nas vedno učili, ali pa se začne z Brižinskimi spomeniki itd. Kar pa je bilo moteče, je bilo dejstvo, da so v šolski rabi vedno trdili, da od Brižinskih spomenikov do Trubarja in še naprej do sodobnega knjižnega jezika je vse potekalo premočrtno, je poudaril dr. Marko Jesenšek. Mislili so, da je bil jezik Brižinskih spomenikov jezik, ki so ga vsi Slovenci govorili in razumeli v tistem širšem prostoru, ki so ga naseljevali, ter da se je ta jezik začel dialektalno ali narečno cepiti v 13. stoletju. Nato pa naj bi nastal zahodno alpski jezikovni razvoj, ki se je premikal v smeri gorenjščine in dolenjščine, ter koreninil v nekem ljubljanskem mestnem govoru. Mesto je bilo zelo pomembno pri oblikovanju jezika, ker so se tu srečevala različna narečja, različni socialni sloji; jezik je pri tem dobival tudi neko drugačno narečno podobo, kot jo je imel na deželi in vasi. Zanimivo je dejstvo, da smo ves čas trdili, da se je slovenski jezik začel dialektalno razvijati, za tem pa smo vse razlagali samo z vidika kranjščine, je še dodal. Eden glavnih pojmov slovenskega knjižnega jezika je tudi ta, da je njegov začetek začrtal Primož Trubar. Pomembno pa je poudariti, da slovenskega jezika s takim imenom takrat sploh ni bilo. Primož Trubar je začel pisati v kranjskem jeziku, ki se je potem poenotil v slovenskega. Takrat je Sebastijan Krelj poimenoval Trubarjev jezik“gospod Trubarjeva kranjščina”; le-ta ni bil še dovolj premišljen in urejen. Primož Trubar je sicer ob kranjščini poznal tudi primorski del. Sebastijan Krelj pa je na jezik gledal drugače; dejal je, da je le-ta neka umetna tvorba, kot se je nikjer ne govori. V 16. stoletju se ob Trubarju in Krelju uveljavi še Jurij Dalmatin, ki je presegel to slovensko dvojnost. Prepoznal je Kreljevo razmišljanje, da je treba jezik kultivirati in normirati, hkrati pa tudi Trubarjevo oz. pomembnost tiskanih knjig. Dalmatin je združil zgodbo “gospod Trubarjeve kranjščine” in “Kreljeve kranjščine” in naredil sintezo jezika, nato pa prevedel Biblijo. Dalmatinova odločitev o sintezi je začrtala pozitivno zgodbo jezika, ki se je obdržala 200 let. Kasneje so razumeli, da se je jezik spremenil in da je potreben nov prevod Svetega pisma. Tedaj nastopi Marko Pohlin in s svojo slovnico uveljavi značilnosti ljubljanskega govora. Zoisovci pa so se mu uprli in menili, da se mora jezik razvijati samostojno, pod vplivom različic. Spor med zoisovci in Pohlinom je privedel do tega, da so Korošci pristopili h kranjskemu jeziku.

Nazadnje pride do poenotenja v času pomladi narodov in romantike zaradi ideje, da če hočeš biti narod, moraš imeti skupni jezik. Bilo je torej treba združiti pokrajinske različice v skupen jezik, tako da smo lahko znotraj Avstro-Ogrske tudi Slovenci zgradili zgodbo o zgodovinskem narodu z enotnim knjižnim jezikom, je še sklenil dr. Marko Jesenšek.