Zgodba o Malem princu, ki je našel obljubljeno deželo

Galerija Ars / Predstavitev knjige Milana Petka Levokova

Milan Petek Levokov se je rodil na Ptuju, po študiju prava na ljubljanski univerzi pa že vrsto let živi v Novi Gorici, kjer dela kot sodnik. Je izvoljen v Sodni svet RS, poznamo pa ga predvsem kot pisca romanov, kratke proze, zgodb za otroke in mladostnike ter poezije. Svoje zadnje delo, zgodbo Mali princ iz Afrike, je predstavil v sredo, 24. maja, v prostorih galerije Ars na Travniku. Dogodek je bil del kulturnega programa Katoliške knjigarne, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Z avtorjem se je pogovarjal Jurij Paljk, na predstavitvi pa je spregovoril tudi urednik Robert Titan Felix, predstavnik založbe Zavod Volosov hram, Pekel, ki je knjigo izdala.

Mali princ iz Afrike je zgodba o temnopoltem dečku s “kodrastimi lasmi, črnimi kot oglje”, ki se z mamo poda na dolgo pot z afriške celine čez Sredozemsko morje, da bi v Evropi našel boljši svet. Po morju plujeta z drugimi sopotniki na motornem gumijastem čolnu, ki se potopi, dečka pa reši Zorba, kapitan jadrnice Evropa. Zaradi hude travme otrok ne spregovori več niti besedice, z Zorbo pa komunicira z risanjem, tako da jadrnica kmalu postane neke vrste umetnostna galerija. “Rešiteljev pes Buda je kot kontrapunkt temu gluh, vendar zna lajati. A samo, kadar je treba,” je napisala Maja Novak, avtorica spremne besede v knjigi, ki je prepričana, da je zgodba o malem beguncu še kako poučna za mlade in starejše bralce, saj je o beguncih treba govoriti in predvsem otrokom, graditeljem prihodnje Evrope, že zgodaj privzgojiti občutek za empatijo.

Po besedah Jurija Paljka deli Milan Petek Levokov z nami “usodo ljudi, ki živijo na obrobju”, navdih za zgodbo o Malem princu iz Afrike, ki je “pravi biserček”, pa je našel med potovanjem po Kreti. Avtor se je pred leti zelo zanimal za zgodbe beguncev, ki so po t.i. “balkanski poti” korakali v “obljubljeno deželo, Evropsko unijo”. Domačini so jim nosili hrano in pijačo, po Petkovi zaslugi pa je tedaj Društvo slovenskih pisateljev v sporočilu za javnost izrazilo sočutje in solidarnost z begunci. Begunsko tematiko, zgodbe o “sredozemskem pokopališču”, je avtor vseskozi spremljal. Med temi ljudmi, ki iščejo srečo, iščejo novo življenje, je videl tudi mladega temnopoltega fanta in si zamislil zgodbo o dečku, ki je preživel potop gumijastega čolna, rešil pa ga je kapitan jadrnice, slikar, ki je študiral tudi matematiko in folozofijo, “upornik proti vsemu ustaljenemu”, dečku sorodna duša. Skupna jima je predvsem slikovna govorica, skozi katero deček obuja spomine na rojstni kraj, na mamo, na smrt. Da bi dečka potolažil, mu kapitan Zorba speče palačinke, ki imajo v zgodbi pomembno vlogo, kot toplo sredozemsko sonce.

Palačinka (ali sonce) krasi tudi naslovnico knjige – na njej leži mali, črnopolti princ. Gre za delo Nataše Gregorič Nabhas, ki je poskrbela za ilustracije v knjigi. Milan Petek Levokov je obrazložil, da je zgodbo, nekaj mesecev potem, ko jo je napisal, ponovno prebral in besedilo korenito skrčil. “Začutil sem potrebo to zgodbo napisati v nekem lapidarnem stilu, v katerem morajo biti med tekstom prazni prostori tišine.” Te prostore so napolnile ilustracije.

Na predstavitvi sta se avtor knjige in založnik Robert Titan Felix z Jurijem Paljkom pogovarjala tudi o založniškem svetu v Sloveniji, o trendih na področju slovenske založniške produkcije, o sodelovanjih, iz katerih se rodijo kvalitetne knjige in iskrena prijateljstva, ter o krajih “na obrobju”, ki so geografsko oddaljeni, v marsičem pa so si zelo blizu. V Petkovi zgodbi je tudi Zorba človek z obrobja. Kapitan reši dečka in mu pomaga najti njegovo mamo, ki je ob potopu čolna preživela in se zdravila v bolnišnici. Je iznajdljiv in se predstavi kot zdravnik, “specialist v zdravljenju s čudeži po audiomedicinski metodi”. Ženski nese risbo, v kateri nesrečna begunka prepozna svojega sina, Malega princa – živ je! Materi se vrnejo moči in upanje, da se bo sinčku pridružila. Ponovno zaživi. Zgodba o Malem princu iz Afrike se srečno konča, “gre za zgodbo o vezeh, ki se tkejo med ljudmi z različnih obal morja in presegajo slučajnosti, kakršna je barva kože; zgodbo o človeški požrtvovalnosti in pogumu…”