Zgodba najbolj priljubljenega goriškega muzeja
Gorica / Kako se je v stotih letih spremenilo pripovedovanje o prvi svetovni vojni
V obdobju stotih let se marsikaj lahko spremeni, tudi v zgodovini. Dogodki, porazi in nadvlade, bitke, trpljenje ljudi … vse to ostane nespremenjeno, v različnih obdobjih pa se predrugači način pripovedi o vsem, kar se je v vojnem času dogajalo. Prav tako se je od uradnega odprtja leta 1924 do danes spremenil pristop do dogajanj v prvih letih prejšnjega stoletja, o katerih pripoveduje zbirka goriškega Muzeja prve svetovne vojne.
Najbolj priljubljen med pokrajinskimi muzeji po številu obiskovalcev je nastajal že v času velike vojne, ko je general Giovanni Cattaneo začel zbirati vojne predmete in ostanke, da bi po vojni v takrat že obstoječi pokrajinski muzej postavil trajno razstavo o vojnih dogajanjih. Pred natanko stotimi leti je tako v palači Attems-Petzenstein nastal muzej, ki je več desetletij pripovedoval izključno o “odrešenju” mesta Gorica in okolice.
Ob pomembni obletnici muzeja, ki se od devetdesetih let nahaja na goriškem gradu in je trenutno zaprt zaradi obnovitvenih del za odstranjevanje arhitektonskih ovir, je nastala razstava, ki v šestih sobah prehodi evolucijo Muzeja prve svetovne vojne. Pripoved se začne že v času velikega konflikta s citatom generala Cattanea, ki je takrat upal, da bo “potomcem uspel zapustiti muzej, ki bo sicer skromen, vendar bo vseboval vse, kar je bilo mogoče rešiti pred vojnim uničenjem”. V prvi sobi je na steni razstavljen velik zemljevid takratnega mesta Gorica, označene pa so vse stavbe, ki so bile med letoma 1915 in 1918 bolj ali manj poškodovane. Z različnimi barvami, ki odgovarjajo različnim stopnjam poškodb, so obarvane čisto vse stavbe na zemljevidu.
Prvi razstavni prostor je nastal z namenom, da obiskovalce “uvede v vojne občutke”, kot je na predogledu za medije pojasnila kustosinja Alessandra Martina in posebej izpostavila citat iz osebnega pisma avtorja Stupericha, v katerem jasno opisuje mešane občutke ljudi, ki so vojno osebno doživljali. Pripoved se nadaljuje v drugi sobi, ki jo zaznamuje uradno odprtje muzeja leta 1924. Takrat, v času prvih Mussolinijevih let, je dobil obliko templja v čast herojem prve svetovne vojne, ki naj bi Goriško odrešili.
Muzej je nastal tik po tem, ko so leta 1923 ukinili Goriško pokrajino ter mesto in okoliš priključili Furlaniji. “Na zadnjih večstrankarskih volitvah, ki so bile v Italiji pred nastopom fašistične diktature, so bili na enotni manjšinski listi Slovencev in Nemcev izvoljeni štirje poslanci,” je povedala kustosinja Martina med uokvirjanjem uradnega odprtja v takratni družbeni kontekst in ob tem pojasnila, da je v načrte “zatiranja multikulturnosti in večjezičnosti spadala tudi ukinitev pokrajine, ki je znatno ošibila politično moč Slovencev na našem območju”.
Od tu dalje se gledalcem odpirata dve sobi, namenjeni preurejenemu muzeju od leta 1938 dalje. Po smrti pobudnika in prvega direktorja generala Giovannija Cattanea je vodilno mesto prevzel brat Ranieri Mario, ki se je za novo podobo razstavnega prostora zgledoval po Muzeju fašistične revolucije v Rimu. Sredi velike sobe je stal mogočni kip, ob njem pa Mussolinijeva citata. “Ob bregovih reke Tibere se je Italija rodila, ob Soči pa ponovno zaživela,” piše na levi strani stene, ki je bila do potankosti prenarejena za razstavo ob jubileju.
“Samo enemu narodu je prepovedano izdajali časopise izključno v svojem jeziku, to so goriški Slovenci, in samo ena vlada prepoveduje izdajanje takih časopisov, to je naša vlada” je citat, ki uvaja gledalce v četrto sobo, prav tako namenjeno načinu pripovedovanja o dogodkih iz prve svetovne vojne v letu 1938. V zapisu, ki uokviri takratno situacijo na Goriškem, je na grobo, a jasno obrazloženo, kaj vse so naši predniki doživeli v času vzpona fašističnega režima. Ob zaprtju slovenskih šol, prepovedi rabe slovenskega jezika in poitalijančenju imen je omenjen tudi Trgovski dom.
Šele po drugi svetovni vojni je razstava postala izraz spomina na skupno trpljenje. V času, ko na naših tleh ni še povsem zaživel mir, je “Gorica lahko ponovno zaživela le na podlagi svoje bogate kulturne dediščine”, piše v kratkem opisu takratnih kulturno-socialnih okoliščin. V šestdeseta leta segajo pravzaprav prvi zametki ovrednotenja medkulturnosti in večjezičnosti mesta, ki so se lotili s prvimi izvedbami mednarodnega zborovskega tekmovanja Seghizzi in parade folklornih skupin z vseh koncev in krajev. Odprt in spoštljiv odnos do drugih in nova vizija pa sta kljub temu na začetku naletela na odpor.
Kljub temu je muzej takrat končno predstavil “celovit pregled velike vojne, ki se je s trdoživostjo in hrabrostjo odvijala v dvanajstih težkih bitkah ob reki Soči”, kot je zapisal takratni kustos muzeja tik ob odprtju po prenovi leta 1965. Popolnoma so odstranili vse, kar je bilo vezano na fašizem, in dodali sobi, posvečeni avstro-ogrski vojski. Ob ostankih iz vojnih časov so v tistem obdobju razstavo obogatili akvareli z vedutami na bojne fronte umetnika Paola Caccie Dominionija in satirične vinjete takratne politične propagande.
Obisk razstave se konča v šesti sobani, kjer je predstavljena najsodobnejša muzejska postavitev, nastala leta 1990, ko se je muzej preselil v grajske prostore. Arhitektki Chiara Lamonarca in Paola Fortuna, ki sta sodelovali pri ustvarjanju vizualnega gradiva za razstavo, sta v zadnjem prostoru poudarili, da želi biti muzej opozorilo za mir. Metaforično sta sporočilo prikazali s pomladnim cvetenjem pisanih rož na sivi fotografiji s fronte.
Razstava ob stoti obletnici Muzeja prve svetovne vojne je na ogled v drugem nadstropju palače Attems-Petzenstein do 20. oktobra.
