Zgodba mojega življenja dr. Zdravka Kalana

Nova knjiga pri Mladiki

Pri založbi Mladika v Trstu je pred kratkim izšla 5. knjiga zbirke Zapisi iz zdomstva, ki je posvečena spominom, razmišljanjem in pričevanjem naših ljudi po svetu.

Gre za spomine Zgodba mojega življenja izpod peresa odvetnika dr. Zdravka Kalana, ki se je rodil v Motniku pri Škofji Loki leta 1906, umrl pa v New Yorku leta 1992. Pred njo so v zbirki izšle te knjige avtorjev iz Argentine, ZDA in Kanade: Alojzij Geržinič – Od Save do Srebrne reke, Pavle Borštnik – Moj čas, Jože Mihevc – Skozi taborišča do sreče in Branko Rebozov – Spomini in misli.

Kot razlaga urednik omenjene zbirke in knjige Ivo Jevnikar v spremni besedi Če ne misliš pisati resnice, je boljše da ne pišeš, ni znano, ali je želel avtor obdelati vse svoje življenje in zapisom dati knjižno obliko. Poglavja, ki so natisnjena v knjigi, so namreč nastajala samostojno in v različnih obdobjih, nekatera so bila objavljena, druga ne. Zbrana so bila s pomočjo Kalanovega sina Toma in hčerke Majde ter drugih sodelavcev, ki so v knjigi navedeni. Njim gre tudi zahvala za številne dokumentarne fotografije. Vsekakor gre za zelo zanimivo pričevanje.

O 42 letih, ki jih je avtor preživel v New Yorku po preselitvi iz Clevelanda leta 1950, skoraj nič ne zvemo, čeprav je bil med stebri tamkajšnje slovenske cerkvene in narodne skupnosti. Znan je bil zlasti po mesečnih Prosvetnih urah in poročilih iz New Yorka v Ameriški domovini. Zato je zelo dragocena spremna beseda Toma Kalana, ki je opisal celotno očetovo življenjsko pot, a tudi trpka in vesela doživetja ostalih članov družine, ki je med vojno veliko pretrpela in bila dolgo razdeljena, po letu 1956, ko je dosegla dr. Kalana v ZDA, pa se je morala vživeti v povsem drugačne razmere.

Avtor na kakih 300 straneh živo in kritično slika svoje odvetniško delo v 30. letih prejšnjega stoletja v Novem mestu, Ribnici in Celju, takratno stanje duha med Slovenci, zasedbo Jugoslavije aprila 1941, razkol med Slovenci, revolucijo, nacionalno ilegalo in domobrance, nato grozljiva doživetja v taborišču Dachau, delo proti komunističnemu režimu tik po vojni z Američani in z majorjem Andrejem Glušičem v Avstriji in na Bavarskem, selitev v ZDA leta 1949 ter prvo obdobje novega življenja v Clevelandu.

V knjigi srečujemo celo kopico znanih in manj znanih ljudi. Posebno podroben je opis trpljenja v Dachauu. Avtor je v pisanju jasen in ne ljubi gostobesednosti. Želi biti iskren in pravičen do vseh, zato je kritičen tako do somišljenikov kot do nasprotnikov ter ne zamolči slabih izkušenj tudi z ljudmi, ki so sicer v splošni zavesti obveljali kot zaslužni.

Dachauu v slovenski zavesti in zgodovinskem spominu, v naših političnih, policijskih, sodnih, kulturnih izkušnjah je posvečen dragocen esej Podvojeni Dachau, ki je objavljen na koncu knjige. Napisala ga je časnikarka, publicistka in aktivistka na področju človekovih pravic Alenka Puhar, ki je v besedilo strnila spoznanja desetletnih raziskav in zapisov o tem, zakaj so Dachau in ostali nemški lagerji postali za preživele in za jugoslovanski režim tako zelo občutljiva tema.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme