Ženska v Prešernovi poeziji

Piše: Fotografije: damj@n

Barkovlje Ob dnevu slovenske kulture

Ti si življenja moj’ga magistrale … je bil naslov zanimivega pesniškega večera ob dnevu slovenske kulture, ki sta ga v soboto, 3. februarja, v društvenih prostorih priredila Slovensko kulturno društvo Barkovlje in Barkovljanski mladinski krožek. Protagonistka večera je bila ženska v Prešernovi poeziji, o kateri sta se pogovarjala prof. Neva Zaghet in prof. Miran Košuta. Za doživeto in tankočutno recitacijo izbranih poezij je poskrbela Nikla Petruška Panizon, z glasbenimi utrinki pa sta kulturni večer še dodatno obogatila Max Zuliani na klavirju in Florjan Suppani na violini. Prof. Miran Košuta je pravi izvedenec na področju Prešernovega življenja in poezije. Med drugim je prevedel Poezije Franceta Prešerna v italijanščino, večer je bil zato tudi priložnost približevanja slovenske kulture in slovenskega kulturnega praznika našim sodržavljanom, saj je potekal dvojezično.

Srečanje in posledično tudi pogovor se je začelo z branjem soneta Je od veselga časa teklo leto, torej o tistem usodnem trenutku, ko je Prešeren spoznal Primičevo Julijo. Miran Košuta je povedal, kaj pravzaprav vemo o Juliji Primic, kako je zavrnila Prešerna, a po drugi strani “ohranila” njega, svojo poezijo in na neki način tudi slovenski narod. Bila je nedosegljiva, premožna in mlada meščanka. Preveč razlik je bilo med njima: starost, socialni razred, neuslišana ljubezen. Vse te občutke je Prešeren potenciral v sebi in so nato eksplodirali v čustvih in na papir. Postala je muza, idealizirana ženska, podoba lepote, dobrega in etične drže. Podoba, ki v resnici ni zrcalila realne Julije. Posvetil ji je Sonetni venec in naletel na javno neodobravanje, začudenost in pravzaprav škandal. Košuta je razkril tudi manj znan podatek, da je Prešeren zaradi tega postal previdnejši in je v kasnejši izdaji Poezij le v 150 izvodih za “osebno rabo” pustil v Sonetnem vencu akrostih “Primicovi Julji”. V preostalih 1050 izvodih je to mojstrsko prekril.

V vsakdanjem življenju, daleč od idealizirane ljubezni, pa je Prešeren imel kot ljubico Ano Jelovšek, s katero je imel tri otroke, nikoli pa se ni hotel poročiti z njo in jo je tako pustil v kočljivem položaju za tiste čase. Prešeren je v bistvu doživljal dvojno ljubezen, neke vrste eros in agape, je povedal Košuta, torej ljubezen med idealom in realnostjo, telesom in duhovnostjo. “Ljubil je tiste, ki so mu bile nedosegljive, tistih, ki so mu bile naklonjene in se mu celo same približale, ni ljubil ali jih je celo onesrečil,” je profesor citiral Janka Kosa. S tem sta Neva Zaghet in Miran Košuta prešla na mladostnega Prešerna, o katerem imamo manj podatkov, saj je veliko materiala uničil pesnik sam. Prve ljubezni so bile neznana Dunajčanka, judovsko dekle, Marija Johana Kluhn, Jerica Podboj in Zalika Dolenc, hčerka gostilničarja, ki je Prešerna prav tako zavrnila in katere odmev neuslišane ljubezni je najti v baladi Povodni mož. Govor je bil tudi o liku Lepe Vide, pretresljivi zgodbi o hrepenenju, ki ji je slovenski pesnik prav tako namenil pozornost.

Večer pa so sklenili z drugačnim tipom oz. likom ženske, s tistimi bolj energičnimi ženskami, ki jih je Prešeren rad opisoval in v katerih je prepoznal tudi lastno mater. Tako je bilo za zadnje branje izbrano delo Od železne ceste, ki sta ga skupaj interpretirala Miran Košuta in Nikla Panizon.

Košuta je na koncu namenil aktualno misel ženskam in spomnil predvsem na diskriminacije, ki jih še danes doživljajo. Danes žal še vedno živimo v krivično patriarhalni in maskilistični družbi, v kateri je ženska še prevečkrat podrejena in z njo ravnajo kot s predmetom ali celo moško lastnino. Vrh tega je femicid, dejanje, ki žali človekovo humanost in dostojanstvo človeštva.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme