Zelo me veseli raziskovalno delo na področju jezikoslovja

Pogovor / Nina Pahor, asistentka in raziskovalka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Nina Pahor je 27-letna jezikoslovka iz Devina, doktorska študentka, magistrica primerjalnega slovanskega jezikoslovja in primerjalnega jezikoslovja. V pogovoru je marsikaj razkrila o ljubezni do jezika, o svojem študiju in delu ter o navezanosti na domače kraje.

Nina, prihajaš iz uspešne podjetniške družine, sama pa si izbrala, da bo tvoja pot jezikoslovje. Kako je prišlo do te izbire?

Izbira ni bila tako samoumevna, saj kot si povedal, izhajam iz podjetniške družine, pa tudi na višji šoli sem kazala različna nagnjenja. Nisem pa imela v mislih nobenega specifičnega področja, ki bi me zanimalo bolj kot druga. Imela pa sem odlično profesorico slovenščine, ki me je zelo spodbujala k temu, da bi se ukvarjala s slovenščino. Doma so nekako pričakovali, da se bom usmerila v družinske dejavnosti. V bistvu mi ob koncu višje šole ni bilo še jasno, za kaj se bom odločila. Najprej sem se vpisala na pravo v Vidmu, a sem že po prvem letniku razumela, da ni to prava smer zame, zato sem se vpisala na prvostopenjski študijski program slovenistike in primerjalnega slovanskega jezikoslovja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Vedela sem, da želim študirati slovenistiko, ampak se mi je zdelo, da na tem programu ne bom dobila dovolj širokega in globokega znanja, saj sem vendar obiskovala klasični licej, kjer smo bili vajeni preučevanja starih jezikov in filološkega dela. Slučajno sem takrat odkrila program, ki se imenuje Primerjalno slovansko jezikoslovje in katerega predmetnik temelji na dveh velikih stebrih. Prvi je zgodovinska slovnica slovanskih jezikov, v okviru katere spoznavamo zgodovino vseh slovanskih jezikov, od njihovega skupnega prajezika do cepitve na današnje slovanske jezike. Drugi pa je bolj filološki: pri teh predmetih se učimo stare cerkvene slovanščine, ki je prvi knjižni jezik Slovanov, in preučujemo besedila, nastala v tem jeziku.

Kaj pa narečja?

S temi se ukvarja dialektologija, veda o narečjih. Nekaj dialektoloških predmetov sem imela na slovenistiki, na primerjalnem slovanskem jezikoslovju pa sem se tudi stalno srečevala z narečnim jezikovnim gradivom, ker preučevanje zgodovine nastanka jezikov temelji na takem gradivu. Tako sem spoznala tudi to področje, ki me je posebno navdušilo.

Katere predmete si imela najraje?

Takoj mi je postalo jasno, da me bodo na slovenistiki bolj navdušili jezikoslovni predmeti kot literarni in da me bodo pri teh zanimali najbolj tisti, ki se ukvarjajo z zgodovinsko slovnico in dialektologijo, a teh je bilo res malo, tako da me je med študijem začelo vedno bolj pritegovati primerjalno jezikoslovje. To me je tako privlačilo, da sem se odločila, da bom na drugi stopnji opustila slovenistiko in na drugi, magistrski stopnji študirala primerjalno slovansko jezikoslovje in zraven še primerjalno jezikoslovje, tj. indoevropsko jezikoslovje. Primerjalno slovansko jezikoslovje preučuje, kako so se iz praslovanskega jezika razvili današnji slovanski jeziki, primerjalno indoevropsko jezikoslovje pa to, kako so se iz jezika prednika vseh indoevropskih jezikov, to se pravi praindoevropščine, razvili vsi današnji indoevropski (tudi slovanski) jeziki. Ta program mi je nudil še širši pogled in sem tako tudi svoje znanje v okviru primerjalnega jezikoslovja še bolj poglobila.

Kako naprej po takem študiju?

Po takem specifičnem študiju pravzaprav ni veliko izbire za zaposlitev, a se je na srečo lani pojavil razpis za mladega raziskovalca na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, enega od inštitutov Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Na ta razpis sem se takoj prijavila in potem tudi dobila mesto. Zaposlena sem torej kot mlada raziskovalka in hkrati nadaljujem doktorski študij iz Slavističnih študij na Filozofski fakulteti, oboje v Ljubljani. Čeprav sta področji mojega študija in dela malo znani, naletim vedno na veliko zanimanje, ko govorim o njiju. Mislim, da je v naravi človeka to, da se sprašuje o svojem izvoru in identiteti, zato se seveda sprašuje tudi o izvoru jezika, o etimologiji besed itd. Od tega zanimanja do profesionalnega raziskovanja pa je velika razdalja. Naloga nas raziskovalcev je tudi ta, da to razdaljo krčimo, in sicer z znanstvenimi argumenti in tehtnimi vsebinami, ki jih po potrebi vendar lahko prilagodimo v tako obliko, da so dostopne tudi širši publiki.

Kako poteka raziskovanje na inštitutu?

Na Inštitutu za slovenski jezik ZRC SAZU je šest sekcij: leksikološka, pravopisna, etimološko-onomastična, dialektološka, terminološka in sekcija za zgodovino jezika. Jaz sem na dialektološki sekciji in tam se kot temeljnemu projektu posvečamo Slovenskemu lingvističnemu atlasu, ki izgleda prav kot atlas slovenskega jezikovnega prostora, na katerem je na vsaki strani nova karta. Vsaka karta je namenjena enemu jezikovnemu pojavu oz. besedi, če poenostavim, imamo npr. karto za besedo babica in v legendi so razvrščene vse možne variante za poimenovanje babice v slovenskem prostoru (babica, mama, stara mama, nona, mati, stara mati, oma itd.), blizu vsake besede je še simbol. Ti simboli so potem postavljeni na karto, po vnaprej določeni mreži, ki šteje 417 točk. Tu se potem opazuje, kako so ti izrazi razporejeni po slovenskem prostoru. Levo od karte je navedeno celotno narečno gradivo za vse te točke, zapisano v narečni transkripciji. Ob zvezku z atlasom izide še po formatu manjša knjiga, ki je knjiga komentarjev. Tam so za vsako karto objavljeni še komentarji na jezikovno gradivo, gradivo je analizirano morfološko, navedeni so še nekateri specifični podatki in nekaj zanimivosti, npr. etnološke osvetlitve in skice. Načrt za tak atlas so postavili že pred 100 leti in med pobudniki je bil prav Fran Ramovš, po katerem nosi ime naš inštitut. Takrat so mislili, da bodo projekt dokončali v zelo kratkem času, približno v enem desetletju, se pa to ni uresničilo, ker gre za zelo obširen raziskovalni projekt. Trenutno je pri nas v pripravi tretja knjiga. Knjige so razvrščene po tematskih poljih: prva je imela naslov Človek, druga Kmetija, kmalu bo izšla tretja z naslovom Kmetovanje. V načrtu je izid še drugih zvezkov.

Septembra letos je med drugim 70-letnica smrti Frana Ramovša … Ste imeli kakšno posebno pobudo na programu?

Tako je, pravkar je potekal Ramovšev teden, ki so ga priredili ZRC SAZU, SAZU in Filozofska fakulteta UL. Obeleževanje Ramovševega tedna se je pričelo že pred uradnim tednom s polaganjem venca na Ramovševem grobu. Od 20. septembra dalje pa so se zvrstili različni dogodki: Ramovšev dan – dan Inštituta za slovenski jezik, na katerem smo predstavili sekcije inštituta in v gosteh imeli tudi druge slovanske jezikovne inštitute. Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je v sredo potekal Ramovšev simpozij, na katerem so osvetlili lik priznanega jezikoslovca. V avli Filozofske fakultete so odprli zanimivo razstavo o Franu Ramovšu, ki je še vedno na ogled. Ramovšev teden se je sklenil s 4. Slovenskim dialektološkim posvetom v Prešernovi dvorani ZRC SAZU. Na posvetu, ki ga je organizirala prav naša dialektološka sekcija, so dialektologi in primerjalni jezikoslovci predstavili svoje referate na dialektološko temo. Tudi jaz sem predstavila svoj referat, ki je nosil naslov Govor kraja Števerjan v Brdih (SLA T087). Mogoče bralcem to ni znano, ampak Števerjan ima svojo točko v mreži za Slovenski lingvistični atlas, tj. SLA T087.

Torej si precej preučila tudi naše področje?

Že za diplomsko nalogo sem pripravila fonološki opis govora Števerjana. Na doktorskem študiju pa bo tema moje disertacije prav briško narečje in govor Števerjana, ki izkazuje nekatere značilnosti, ki ga približujejo kraškemu narečju, ker govor meji nanj. Najprej bom torej preučila do konca govor Števerjana in potem ugotavljala, kako je z ostalimi briškimi govori, ker severni briški govori imajo drugačne značilnosti. Delovno pa, kot rečeno, sodelujem pri Slovenskem lingvističnem atlasu in tudi pri Slovanskem lingvističnem atlasu, ki je podoben prejšnjemu, a zajema celotno slovansko področje. V dialektološki sekciji smo si delo razporedili tako, da sem tudi jaz dobila nekaj točk Slovenskega lingvističnega atlasa, in sicer bom zbirala gradivo v naših krajih, v Števerjanu in Sovodnjah. Tako imam v bistvu možnost, da preučujem govore na svojih tleh.

Katere so glavne težave pri delu?

Mislim, da obstajajo neke objektivne težave in druge, ki so bolj subjektivne narave. Med objektivne težave na primer spada to, da informatorji zmanjkujejo, opažamo namreč, da se naš slovenski jezikovni prostor krči, v nekaterih vaseh na obrobju npr. nimamo več ljudi, ki bi lahko bili naši informatorji. Druga težava je gotovo razvejenost slovenskega jezikovnega prostora. Čeprav je tako majhen, je jezikovno neverjetno raznolik in je treba imeti res veliko znanja, da ga lahko kvalitetno raziskujemo. S tem so tudi povezane moje »subjektivne težave« pri delu, saj je tu vedno prisoten občutek, da znanja ni nikoli dovolj, da se je treba stalno izobraževati, stalno biti na tekočem in se učiti itd. To v bistvu ni niti težava, pač pa dejstvo, ki ga je treba sprejeti in z njim sobivati.

Ves ta raziskovalni material je na razpolago vsem?

Raziskovalcem, študentom in takim, ki se ukvarjajo s tem področjem, je absolutno na razpolago. Ti lahko gredo do inštituta, obrazložijo, zakaj rabijo gradivo, in dobijo potrebno, izključno za naveden namen. Tako sem npr. naredila jaz, ko sem pripravljala diplomsko nalogo. Kar se tiče Slovenskega lingvističnega atlasa pa moram reči, da ta ni namenjen vsakemu bralcu, ker je npr. gradivo v narečni transkripciji, kar pomeni, da ga je treba znati prebrati. Imamo pa nekaj dejavnosti, s katerimi želimo približati ljudem delo inštituta. Naši sodelavci npr. sodelujejo marsikdaj pri zbiranju ledinskih in hišnih imen po občinah, sodelujejo pri Delovi rubriki beseda tedna … To so primeri širše uporabe sadu našega dela. Opažamo, da je naše delo cenjeno: ljudje nam včasih pišejo za kaka specifična jezikovna vprašanja. V zadnjih letih je tega sicer malo manj, saj na jezikovnem portalu Fran.si, ki ga vsi dobro poznamo in ki ga upravlja ravno naš Inštitut, obstajata jezikovna in terminološka svetovalnica. Na portalu je med drugim dosegljiv tudi Slovenski lingvistični atlas in tam si lahko ogledate, kako izgleda.

Števerjan ti je pri srcu, pri srcu pa ti je tudi rojstni Devin … Pred kratkim je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi publikacija O Čenčku, kači in zakladu na starem gradu. Pri tej publikaciji si tudi sodelovala …

Tako je. Knjiga se je rodila kot odmev na gledališko-glasbeno produkcijo Legende, ki smo jo mladi pri Devinskem mladinskem krožku zasnovali na izobraževanju Development društva DM+ skupaj z mladimi društva Hrast iz Doberdoba in Prosvetnega društva Vrh Sv. Mihaela. Zbrali smo ljudske pravljice iz naših treh vasi in jih uprizorili, Patrick Quaggiato jih je tudi uglasbil, združeni mladinski zbor pa jih je z instrumentalno spremljavo tudi izvajal. Ker je bila pravljica o Čenčku tako bogata, polna pravljičnih bitij in podobnih elementov, so se pri GMD odločili, da jo ponudijo v redni zbirki kot pravljico za otroke. Takrat je Marko Tavčar napisal besedilo v knjižni obliki, skupaj sva poskrbela za spremno besedo, v katero sem dodala nekaj podatkov o narečnem govoru, pravljico v narečni transkripciji ipd. Takrat sem tudi praktično uporabila znanje, ki sem ga pridobila pri študiju. Ko se nam je porodila zamisel za Legende, smo šli na teren in kaj kmalu razumeli, da pravljic ne bomo dobili. Pravljice pri nas žal nimajo več tiste funkcije, ki so jo imele nekoč, in se zato v ljudskem izročilu izgubljajo. Marko Tavčar je iz svojih skavtskih let hranil posnetek gospe Marije Mervic Legiša Valentinčkove iz Devina, ki je pripovedovala staro pravljico o Čenčku. Ta posnetek sem poslušala, ga transkribirala in potem predelala, da je izšla še knjižna različica, ki smo jo uporabili v knjižni izdaji pravljice. S tega posnetka oz. narečnega besedila se je dalo nekaj malega povedati tudi o devinskem govoru. Besedilo je bilo sicer zelo kratko, ampak so bile iz njega razvidne nekatere glavne značilnosti in zato smo govor Devina lahko brez težav umestili v kraško narečje.

Na koncu mi boš povedala še, kakšni so tvoji načrti za prihodnost …

Prav gotovo nameravam v naslednjih letih končati doktorski študij. Kar se tiče delovnih obveznosti, pa ne skrivam želje oz. neučakanosti, da na inštitutu dokončamo tretjo knjigo Slovenskega lingvističnega atlasa, ki je v pripravi, in začnemo naslednjo. Na inštitut sem namreč prišla, ko je bilo delo za to knjigo že v teku oziroma proti koncu, zato z navdušenjem pričakujem, da bom pri naslednji lahko soudeležena pri delu že od vsega začetka in tudi z večjo vlogo. To bo zanimiv izziv.