“Želim vam, da bi bila šola kraj dialoga in soočanja”

Pismo tržaškega škofa Henrika Trevisija ob začetku novega šolskega leta

Dragi vsi, dijakinje in dijaki, učitelji, vodstvo, starši ter vse učno in neučno osebje! Želim vam uspešno šolsko leto!

Podajam vam dve misli in dve želji.

Naj v tem letu vsakdo skrbi za druge. Mislim, da si v svetu, v katerem pogosto doživljamo sovražnost, osamljenost, strah, ranljivost, vsi želimo šolo, v kateri, nasprotno, skrbimo drug za drugega. O sebi vsi vemo, da smo čustveno in psihološko nemirni ter krhki. Moja želja je, da bi skrbeli drug za drugega v skladu z lastnimi vlogami in pristojnostmi, ki so naravno različne in jih noben katalog zadolžitev ne more zakoličiti. Kajti tu je v ospredju skrb za človeka; v tej skrbi se svobodno in izvirno zrcalita velikodušnost in verodostojnost vsakega izmed nas. In vse to presega, kar sicer upravičeno določajo predpisi in odloki.

Nasilje, ki ustvarja sovražnosti med ljudmi in narodi, lahko zajezimo, če poskrbimo za to, da ne usahne žeja po neskončnosti in resnici, ki prebiva v srcu vsakega človeka, celo v tistem srcu, ki je že obupalo, da bo neskončnost in resnico sploh kdaj doseglo, saj je prepričano, da mu ta pot ni dana. Vprašanja o smislu nas včasih vznemirjajo, vendar nam tudi razpirajo možnost navdušujočih potovanj vse do obzorja, kjer se zemlja dotika neba, kjer se stikata nebesna in morska modrina, kar nas spodbuja, da presežemo ozke meje vsega, kar smo spoznali, usvojili, preračunali.

Čeprav se potapljamo v površnosti in ničevosti, čeprav nas lahko zapeljujejo številne (stare ali nove) odvisnosti ter zasvojenosti in mik lahkotne potrošnje, si poskušajmo zastaviti globoka, temeljna vprašanja, ki terjajo od nas, da jih preučujemo z različnimi prijemi, jeziki, umetniškimi, znanstvenimi in duhovnimi raziskovanji. Morda bomo nekatere meje le presegli.

Želim vam srečno pot drug ob drugem. Poskrbimo za to našo človečnost, ki jo po eni strani krnijo omejitve, po drugi si pa želi zvezd: priklenjena je na materialnost, a tudi že usmerjena v presežnost, muči jo nasilje, a hrepeni po višji spravi.

Od Nicejskega koncila je minilo 1700 let. Obletnica nas spominja na antiko, na svet, ki so ga pretresali konflikti, ki pa je iskal sporazum, dialog, poslušanje drugega in iskanje skupnih rešitev. Potem ko so jih v prvih stoletjih preganjali, so kristjani končno postali svobodni. A tudi v svobodi se skrivajo pasti, zlasti napuh, da bi vsilili svoje stališče, kar prinaša razdore in delitve. Svoboda pa omogoča tudi poskuse, da bi prisluhnili razlogom drugega, sočloveka; da bi iskali skupne poti, ker potrebujemo smerokaze (tudi le navedbe skupnih stališč), da se ne izgubimo v labirintu razprav, v babilonski zmešnjavi besed. Tudi danes, in to ne velja le za verska vprašanja, iščemo skupne imenovalce, da bi določili, kaj je dobro, kaj pravično, vendar nam nenehne, večkrat nezanimive in neskončne debate jemljejo pogum.

Želim vam, da bi bila šola kraj dialoga in soočanja, pa tudi priložnost, da oblikujemo pravila, s katerimi bomo prepoznali prehodne poti, zemljevide, ki nas bodo iz (izgubljenih) potepuhov spremenili v radovedne in pogumne popotnike. Kajti življenje vsakega posameznika je blagoslov (to sporoča skrb, ki jo najprej družina, potem pa šola namenja vsaki dijakinji in vsakemu dijaku), in če se zavedamo težav, smo lahko tudi polni upanja, ker lahko računamo drug na drugega. V prepletu generacij.

In tako ne bomo spremljali tragedij, ki smo jim priča vsak dan – v Ukrajini, Gazi, Sudanu in v številnih drugih krajih sveta –, od daleč kot nekakšni sostorilci, ampak se jim bomo zoperstavili kot nemirni, živi, aktivni pričevalci, ki si prizadevajo obvarovati pot človeštva.

Šolo udejanjajo predavanja, predmeti, programi, profesionalnost. Pa tudi majhna, vsakdanja dejanja, ki izražajo sprejemanje, željo po poslušanju, željo po skupnem bivanju, spoštovanje, zaupanje. Zahvaljujem se vsem, ki bodo na to pot stopili s predanostjo in strastjo, in vsem želim srečno novo šolsko leto.