Že v mladih letih me je očaral svet ur

Piše: Matevž Čotar

POGOVOR / Peter Grusovin, urar

Rolli-Poniz je zgodovinska draguljarna in urarna v središču Trsta (Korzo Umberto Saba 31), ki je bila ustanovljena leta 1942 in še danes velja za pomembno središče za prodajo draguljev in ur, a tudi popravila ur. Družina, ki jo vodi, se zavzema, da bi obdržala elegantno sorazmerje med klasičnim oz. tradicijo in sodobnimi težnjami. Že ob vstopu zadiši po profesionalnosti in zanesljivosti. Trgovina ima skrbno urejene izdelke za prodajo, za blagajno pa se pogled razširi na lepo urarno oz. zmogljivo in dinamično delavnico. O delovanju draguljarne in urarne, a predvsem o čarobnem svetu ur, smo se pogovorili z enim izmed upraviteljev trgovine, vedno prijaznim Petrom Grusovinom.

Peter, najprej povej na kratko, kdo je prvi odprl draguljarno/urarno in kako si se približal tej dejavnosti …

Trgovino v središču Trsta je odprl nono moje žene, Pietro Rolli, kot mladeniča pa sta v njej začela delati tudi Franco Poniz in Mariagrazia Rolli, starši moje žene. Zaradi tega se imenuje trgovina Rolli-Poniz. Prav tako je v njej začela delati njuna hčerka, moja žena Laura Poniz. Lauro sem spoznal kot mlad fant v družbi prijateljev, potem pa sva se zaljubila, in ko je vse skupaj postalo resno, sem tudi jaz začel pomagati pri tej družinski dejavnosti. Najprej občasno, kot neke vrste konjiček, potem pa se je vse spremenilo v delo. Zdaj je že več kot 25 let, odkar nam je ženin oče prepustil upravljanje dejavnosti.

Koliko vas je zaposlenih v trgovini? Ima vsak svojo vlogo?

Skupno smo v osmih.  Poleg mene in žene so še sin Martin in seveda družinski steber Franco ter štirje uslužbenci, Daniele, Marco, Cristina in Elizabeta. Vsak pa ima svojo vlogo. Jaz, sin, tast in še en uslužbenec se v glavnem ukvarjamo s popravili. Po potrebi smo tudi v trgovini. Trije, moja žena in dva uslužbenca, skrbijo za knjigovodstvo (tudi žena je po potrebi v trgovini). Ena uslužbenka pa je stalno v trgovini.

Kaj nudite strankam?

Trgovina je klasična draguljarna, v kateri lahko stranke kupijo zlate in srebrne izdelke, kot npr. ogrlice, uhane, prstane, zapestnice, v bistvu raznovrstne modne nakite. Smo pa tudi urarna in zato prodajamo in popravljamo ure. To je bolj moj svet.

Te je ta svet od nekdaj zanimal?

Ja, seveda, kot sem povedal, so me nekateri življenjski dogodki in izbire gotovo močno preusmerili na to pot. Mogoče, če bi žena ne imela družinske urarne, bi se ne začel ukvarjati s to dejavnostjo, tega zdaj ne morem vedeti. A že v mladih letih so me očarale ure. Imel sem jih več in jih že takrat razstavljal, ponovno sestavljal in jih zaradi tega veliko tudi pokvaril. Občudoval sem mehanizme in njihovo natančno delovanje. Zato sem takoj sprejel tastovo povabilo, da bi pomagal v delavnici.

Urarsko področje je “plemenit” svet, popravila še bolj … Kako si se naučil popravljati ure? Si obiskoval kakšen tečaj?

V bistvu sem samouk, večji delež in skrivnosti te posebne obrti pa me je naučil prav Laurin oče Franco. Tečajev nisem obiskoval, kajti so zelo dragi, trajajo več let in niso v bližini (v Milanu ali Švici). Veliko se naučiš s prakso, ko spoznaš mehanizme, posamezne dele in kako ura pravzaprav deluje. Kot pri vsem se zato učiš tudi ob napakah. Najprej se začneš ukvarjati z enostavnimi urami, potem pa spoznaš bolj komplicirane mehanizme, ki imajo več sestavnih delov. Priznati moram, da me po vseh teh letih nekatere ure še vedno presenečajo in vedno izvem in se naučim kaj novega. Osnova ure je navadno podobna, so pa nekateri izdelovalci, ki posamezne dele premaknejo in obrnejo na druge načine, tako se običajno delo lahko zakomplicira. Tehnika je priskočila vsekakor na pomoč, saj imamo zdaj vsi pri roki pametne telefone, ki imajo fotografski aparat. Če je ura nova ali posebno zapletena, ob razstavljanju poslikamo posamezne delce, da ne bi slučajno pozabili, kje so bili nameščeni.

Ko sem te zadnjič obiskal (sicer pred pandemijo), si imel ogromnega dela. Znani ste namreč tudi po popravilih. Niso vsi urarji izurjeni v tem, kajne?

Točno tako. Večina ljudi misli, da so urarne trgovine, v katerih tudi popravljajo ure, a ni tako. Včasih je morda bilo res, zdaj pa je takih urarn  res malo oz. vedno manj in mi smo eni od teh. Popravljamo vse ure, ki nam jih stranke prinesejo v trgovino; k nam prinašajo tudi ure iz drugih trgovin v deželi in ne samo, saj smo tudi uradni servis ur Citizen, zato nam prihajajo ure s cele Italije. Včasih je bilo deset takih servisov za to znamko in mi smo bili odgovorni le za FJK in Veneto. Zdaj pa nas je le pet in si delimo celo Italijo.

Neverjetno … Kaj pomeni to v številkah?

V številkah pomeni, da dobimo od 12 do 30 paketov na dan in jih prav tako pošiljamo od 12 do 30 na dan nazaj v trgovine. Popravimo približno med 15 in 25 ur na dan, kar na koncu leta postane pomembna številka. Delo je zato kar pestro, tako v delavnici kot s knjigovodskega vidika.

Kvarčna ura ali mehanska ura?

To so pa nevarna vprašanja. Vsaka ima prednosti in slabosti. Kljub široki priljubljenosti sodobnih elektronskih izdelkov ima tradicionalna mehanika še svoje zveste oboževalce. Jaz sem eden od teh. Quartz ure so natančnejše, mehanske ure pa so brezčasna klasika urarstva. Če upoštevamo ceno, pa so mehanske dražje od serijsko izdelanega kvarca, čeprav lahko v obeh kategorijah najdete tako visoko kot tudi nizko kakovost.

Ko smo že pri drznih vprašanjih, te vprašam še to: a so švicarske ure res najboljše?

Na to vprašanje pa bom odgovoril bolj odločno, z zanikanjem. Mislim, da so Japonci res mojstri na tem področju, predvsem če govorimo o srednje-visoko kakovostnih urah oz. komercialnih. Te so res najboljše v razmerju kvalitete in cene. Če govorimo o elitnih urah, pa je drugače, a to je področje le za nekatere “srečneže”. Vse ure pa imajo ali švicarski ali japonski mehanizem.

Kako pa gledaš na moderne ure, tiste, ki jih imenujemo “smart”… Verjetno nisi navdušen, kajne?

Nisem ne. To je moda trenutka in zelo majhen odstotek ljudi res rabi tako uro. Je praktična predvsem za športnike in za določene športne discipline, ker ima veliko funkcij, ki so lahko zanimive, da natančno spremljamo določen trening. Izven tega je popolnoma nepotrebna, saj je klasična ura bolj praktična in za vsakdanje življenje pametna ura ni potrebna, ker je itak povezana na telefon, ki ga imamo vedno pri roki. Če dodamo, da jo je treba napolniti enkrat na dan ali celo večkrat, se sploh ne splača. Mislim, da jih ima večina ljudi že v predalu doma.

Si opazil kakšen padec v prodaji ur?

Ja, ne moremo mimo tega, da so pametni telefoni nadomestili ure. V zadnjih letih pa opažam, da se tudi mladi bolj zanimajo za “stare” mehanizme. Po velikem padcu se je interes nekako ustavil in se zdaj mogoče celo spet viša.

Zdaj pa čisto drugačno vprašanje. Kako je s slovenščino v središču Trsta? Vi se imate seveda za slovensko trgovino, kajne?

Ja, tako je, od osmih nas sedem govori slovensko. V naši trgovini je več slovenskih napisov, tako so npr. že navodila in urniki ob vstopu dvojezični. Mi se v trgovini pogovarjamo v slovenščini, tako da ljudje vedo, da je servis slovenski in italijanski. Sin pa dobro govori tudi angleško in smo zato pripravljeni, tudi če vstopi kak tujec oz. turist.

Kljub temu se občasno zgodi, da se tržaški Slovenec slučajno zave, da govorimo slovensko in se začudi. Dvojezični napisi niso naključje, jim odgovorim občasno.

Po moje je v središču Trsta še veliko slovenskih trgovcev, a ne vemo, da so, ker je to dejstvo premalo očitno ali celo neopazno. Tudi meni se zgodi, da vstopim v trgovino in slučajno izvem po toliko letih, da so v njej Slovenci. Mislim, da bi lahko bili vsi bolj zavedni in da bi bilo tako jasno, da je Trst tudi slovenski. Menim, da nas je več, kot si včasih mislimo.

Nazadnje pa še to vprašanje, ali se je delo spremenilo v času pandemije?

Priznati moram, da smo se malce  oddahnili, saj smo bili vsi kar precej utrujeni. To velja za prve mesece, ko je bilo vse zaprto. Poleti je bilo spet vse odprto, zdaj pa, v zadnjem valu, so nam dovolili, da smo bili odprti zaradi popravil, trgovina pa je bila zaprta. Bili smo med srečneži. Dela pa je bilo manj, strank seveda tudi in prav zato smo se tudi mi vrstili na delu. Upamo, da bo zdravstvena kriza čim prej mimo in da bo življenje steklo spet z neko normalnostjo in z njim tudi dejavnosti. Nekateri trgovci so se znašli res v velikih težavah.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme