“Že od malega sem tolkel s prsti po mizi, ne da bi vedel, kaj delam!”

Tudi v tokratnem intervjuju bo govor o glasbi, bolj specifično o klavirju. Predstavil se nam bo štiriindvajsetletni tržaški pianist Matjaž Zobec. Že od malega je tolkel s prsti po mizi in posnemal igranje klavirja, ne da bi vedel, kaj dela. Zato ga je mama, tudi ona glasbenica in profesorica flavte na Glasbeni matici v Trstu, vpisala na lekcije klavirja.
Bi nam opisal svojo glasbeno pot?
Pri šestih letih sem začel igrati klavir na Glasbeni matici v Trstu s profesorico Xenijo Brass. Pri sedemnajstih letih sem se vpisal na konservatorij G. Tartini v Trstu, kjer sem študiral s profesorjem Igorjem Cognolatom, Alessandrom Paparom in Flaviom Zaccario. Po končani prvi stopnji sem se l. 2017 vpisal na konservatorij “B. Marcello” v Benetkah na magisterij komorne glasbe s prof. Giovannijem Battisto Rigonom in nadaljeval študij klavirja s profesorjem Gianluigijem Pollijem. Poleg klavirja sem študiral tudi orgle in fagot.
Si imel kdaj kakšno krizo in razmišljal o tem, da bi opustil študij klavirja?
Med študijem sem imel dve večji krizi. Prvo krizo sem doživel, ko sem bil star trinajst let in sem se pripravljal na izpit petega letnika klavirja. Spomnim se, da sem v določenem trenutku rekel staršem, da nočem več igrati klavirja, ker sem ga imel čez glavo, oni pa me niso silili, naj nadaljujem študirati, in so mi rekli, naj sam odločim. Mislim, da so v bistvu vedeli, da ni smiselno siliti otroka, naj vadi neki inštrument, če on tega noče: uspešen bo le, če se bo za to sam odločil. Spomnim se tudi, da se takrat nisem dotaknil klavirja dva cela meseca. Nekega dne pa sem se spet usedel za klavir in sam začel vaditi.
Drugo krizo sem doživel v Benetkah, pred dvema letoma, ko sem se zavedel, da morda izbira Benetk ni bila ravno najboljša. Takrat sem se prvič oddaljil od družinskega okolja in šel živet v drugo mesto sam, čeprav sem se na to zelo hitro privadil. Večji problem pa je predstavljal sam konservatorij, na katerega sem se vpisal. Pričakoval sem višji nivo, zato sem po nekaj mesecih že razmišljal o tem, da bi se spet vrnil v Trst. Kljub vsemu temu sem nadaljeval študij, opravil vse izpite in z najvišjo oceno dokončal magisterij.
Takoj po magisteriju pa si dobil službo v Ljubljani …
Tako je. Že pred enim letom me je profesorica Tanja Babnik, violončelistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in pedagoginja na Waldorfski šoli v Ljubljani, slišala korepetirati na masterclassu violinista Sándorja Jávorkaia in mi ponudila mesto korepetitorja na ljubljanski Waldorfski šoli, tako da me je v bistvu takoj po končanem študiju že čakala služba v Ljubljani. Pred približno mesecem dni pa sem postal tudi nadomestni profesor stranskega predmeta klavir na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani.
Si se torej preselil v Ljubljano samo zato, ker so ti tukaj ponudili delo?
Ne. Razmišljal sem o tem, da bi se preselil v Ljubljano, ker sem se hotel vpisati na magisterij klavirja na Akademiji za glasbo. Glede na to, da sem pred nekaj meseci magistriral v Italiji, bi bili stroški študija v Sloveniji zelo visoki in sem se zato odločil, da se bom zaposlil.
Bi raje dobil službo v zamejstvu ali na primer v Benetkah?
Prvotna ideja je bila ta, da bi se po končanem študiju zaposlil na Glasbeni matici v Trstu, a odločil sem se za Ljubljano, ker sem hotel poskusiti nekaj novega in spoznati nove ljudi. Ljubljana je navsezadnje prestolnica, v kateri živi in študira kar nekaj zamejcev in mojih prijateljev. Poleg tega pa mislim, da je glasba v Sloveniji (predvsem klasična) veliko bolj cenjena kot v Italiji: tudi zato sem se odločil za Slovenijo. Glede prihodnosti pa ne vem. Moje sanje so, da bi poučeval na kakšni dobri akademiji, konservatoriju ali glasbeni šoli, kje, pa ne vem, morda v Sloveniji ali v Italiji ali celo v kateri drugi državi. Všeč so mi namreč novi izzivi.
Do začetka letošnje sezone si bil član Deželnega mladinskega zbora (Coro Giovanile Regionale), zdaj pa si ena izmed rezerv Italijanskega mladinskega zbora (Coro Giovanile Italiano). Ljubezni do petja in klavirja pa se srečata, ko spremljaš različne zamejske zbore. S katerimi najpogosteje sodeluješ?
Petje je bilo že od samega začetka del moje glasbene poti. Pel sem v različnih zborih in zasedbah pod vodstvom Aleksandre Pertot, Marka Sancina, Mirka Ferlana, Mateje Černic in Petre Grassi. V Deželni mladinski zbor, ki ga je vodila Petra Grassi, sem vstopil pred enim letom in sem se že ob prvi vaji počutil del velike družine, v kateri so bili že nekaj časa nekateri moji prijatelji, jaz pa sem zaradi pomanjkanja časa vedno zavračal povabilo, da bi vstopil v zbor. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Giulia Černic: POGOVOR / Matjaž Zobec

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme