Zdravljica za dvojno slovensko zmago!

Finale smučarskih skokov in poletov Planica 2023

Bolj sanjskega sklepa še nikoli tako dolge sezone, ki se je razpotegnila do prvega aprilskega konca tedna, si enostavno ne bi mogli želeti. No ja, brez navijaške skromnosti, lepše bi bilo še, če bi naša matična Slovenija postavila svoje junaške orle na sam vrh vseh mogočih posebnih lestvic, od pokala narodov do skokov in poletov. Vseeno pa mislim, da se moramo (vsaj tokrat) zadovoljiti s “štengami”, kot mi je v novinarski mešani coni tik ob doskočišču letalnice bratov Gorišek s fantastičnim razgledom na zgornje Ponce in dolino Tamarja, obdano z julijskimi očaki, kot sta v prvi vrsti Jalovec in Mojstrovka, stalno veleval starejši kolega Radia Kranj Martin Dolenc.

Kakorkoli že, v raju pod Poncami se je vse skupaj že začelo fantastično. Pozabimo zaenkrat na dva hujša padca na sredinem preskusu letalnice in nadaljujmo s četrtkom, ki je od nekdaj namenjen najmlajšim šolarkam in šolarjem, skratka mladini. Letos z res dobro zamislijo “našega” ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu oz. njegovega vodje, nekdanjega novogoriškega župana, ministra Arčona, ki je v Planico po- in privabil na stotine šoloobveznih otrok iz vseh štirih zamejstev, tudi našega. Mladi navdušenci so poskrbeli, da se je že na četrtek v dolini svetovnih prvenstev, pokalov in rekordov zbralo kar 12.000 gledalcev, tako da je bil nad tem podatkom dobesedno navdušen tudi vodja tekmovanja Aljoša Dolhar.

V Sloveniji pravijo, da je petek dober za zadetek oz. zametek, in tako je na žalost bilo, a le v alkoholnem smislu, saj se ga je velika večina ljudi, ki je priromala v Planico iz vseh najbolj zakotnih krajev Slovenije v pričakovanju na posamično tekmo, napila od žalosti, a proti naravi pri športih na prostem človek nima kaj. Tako je bil edini petkov zmagovalec … veter, ki je bil premočan, da bi si organizatorji OK Planica drznili tvegati zdravje (in življenje) lovcev na daljave v pogojih, ki so bili za skakanje, pardon, letenje, enostavno prenevarni.

Potem pa je prišla prvoaprilska sobota, ki se je začela navsezgodaj zjutraj z z dneva prej premaknjeno preizkušnjo v posamičnih skokih, na kateri je naša država odnesla dve 2. mesti, najprej z Anžetom Laniškom posamezno, nato pa še na ekipni tekmi. Med tekmama je padla tudi prvoaprilska šala – napoved 1. ženskega poleta v zgodovini Planice svetovne rekorderke Nike Križnar – na katero pa ni bilo tako težko nasesti, saj smo prepričani, da bo do tega v kratkem res prišlo. Sobota pa je bila dan slovesov, kot je bil petek zadnji dan kariere Bora Pavlovčiča. Tokrat sta bila na vrsti “najdaljši” in najzabavnejši med slovenskimi orli: Tilen Bartol, ki mu je na isti letalnici pred leti uspel doslej najdaljši polet – nepojmljivih in zaenkrat tudi nedosegljivih 252 metrov (sicer s padcem), ob njem pa najzabavnejši iz rodbine Prevc – Cene, o katerem lahko trdimo, čeprav je še rosno mlad, da ima zagotovljeno prihodnost kot izredno zgovoren in strokovno podkovan komentator katerekoli športne oddaje ali drugega medija, ki se posveča skakalnemu športu.

Pa smo pri nedelji. Spet bom zapisal besedo apoteoza, ker je tudi bila. Tudi tokrat je imela zamejski pridih, poleg mnogih znancev in prijateljev, ki sem jih osebno srečal, je bilo še veliko drugih iz našega prostora, tako v Italiji kot v Avstriji. Vsak nedeljski skok prek psihološke znamke 200 metrov je namreč začinila Avsenikova Planica, ki se je v živo razlegala s priložnostnega odra prav za prej omenjeno novinarsko “mix cono”, kajpak v izvedbi Ansambla Saše Avsenika, katerega nosilna stebra sta izvrstna zamejska glasbenika, Prosečan “Činka” Daneu in saleški virtuoz Tommy Budin oz. trobentač in klarinetist, ki sta že pred časom zmagala na avdiciji slavnih Avsenikov!

Rezultatsko pa je bila nedelja, 2. aprila, skoraj popolna za slovenske barve, začenši z dvojno zmago v poletih, ki bi si jo zaslužila oba naša junaka, tako svetovni prvak Timi Zajc, ki mu je zmaga tudi pripadla po taktični domislici glavnega slovenskega trenerja Roberta Hrgote v finalni seriji, ko mu je znižal zaletno mesto, kot Anže Lanišek, ki se je za pičlo desetinko točke moral spet zadovoljiti z 2. mestom. Dvakrat je bil srebrn že dan prej, v uteho pa mu je lahko, da je šele kot četrti Slovenec v zgodovini pristal na najnižji stopnički zmagovalnega odra v poletih in skupnem seštevku skokov svetovnega pokala. Za velikega človeka s še večjim srcem pa se je izkazal, ko je na 3. “štengo” stopil s kartonastim portretom poljskega kolege Dawida Kubackega, ki je finale sezone izpustil zaradi ženinih zdravstvenih težav. Bravo! Kapo dol za to gesto! Kapo dol pa tudi pred norveško družino Granerud iz južne okolice Osla, s katero sem se fotografiral, ko si je v celoti nadela sveže natisnjene rumene majice s fotografijo skupnega zmagovalca velikega kristalnega globusa, kar je že spet postal njihov sin oz. brat Einar.

Toliko za letošnjo zimsko sezono iz doline pod Poncami (a tudi pod Vitrancem), ko je bila vsa Zgornjesavska dolina zimskošportni caput mundi. Ah ja, skoraj bi pozabil. Mednarodna smučarska zveza FIS naj se malo posipa s pepelom po glavi ob podatku, da si je klasični planiški konec tedna ogledalo le 6000 obiskovalcev manj kot 11-dnevno svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju na isti lokaciji. Pa brez polemike …