ZDA doživljajo krizo prezira, globokega nespoštovanja drug drugega

Piše: Jurij Paljk

Dr. Andrej Stopar, dopisnik iz Washingtona

Dr. Andrej Stopar – danes dopisnik iz Washingtona, tako piše na strani Prvega programa Slovenske radiotelevizijske hiše, je diplomirani literarni komparativist in doktor zgodovine, je bil odgovorni urednik Prvega programa Radia Slovenija, ob tem pa se v radijskih in televizijskih programih, na spletnih straneh RTV Slovenija in drugih medijih pojavlja kot zunanjepolitični komentator dogajanja v srednji in vzhodni Evropi. V letih od 2005 do 2013 je bil redni dopisnik RTV Slovenija iz Ruske federacije in Skupnosti neodvisnih držav, sicer pa je nacionalni radijski hiši zavezan že od leta 1993, najprej kot honorarni, nato kot redni sodelavec.  Je avtor knjige Pax Putina, zbirke kolumn in razmišljanj, ki so nastajala v času, preživetem v Moskvi, in treh dokumentarnih oddaj za Televizijo Slovenija: Zima demokracije (2008), Vilice Ane Jaroslavne (2010) in Boršč (2012). Za delo v tujini je dvakrat prejel nagrado Ruske medijske zveze – Zlati glagol (za reportažne zapise iz Tatarstana l. 2009 in za doprinos mednarodnemu novinarstvu l. 2010). Leta 2013 je za svoje dopisniško in komentatorsko delo prejel nagrado Watchdog za izjemne novinarske dosežke, ki jo podeljuje Društvo novinarjev Slovenije.

Na dr. Andreja Stoparja sem kot zvest radijski poslušalec in občasen televizijski gledalec navezan že vrsto let, posebno sem postal pozoren nanj, ko je izdal hitro berljivo, dobro napisano publikacijo o Putinu, ki jo je predstavil tudi v Trstu. Takrat sem ga tudi osebno spoznal in občasno sva si pisala.

Ko je pred letom dni odšel za dopisnika, poročevalca, komentatorja v ZDA, se je odločil, da gre v Washington, glavno mesto ZDA. Vsi tisti, ki redno poslušamo ali gledamo slovenski radio in slovensko nacionalno televizijo, rade volje priznamo, da gre za imenitnega časnikarja in komentatorja. Odlikujejo ga poznavanje razmer, odličen jezik, dobre analize,  predvsem pa dejstvo, da nam, ki živimo v Italiji in Sloveniji, vsak dan znova skuša razložiti dejansko stanje v ZDA, svetovni velesili, ki je, vsaj tistim, ki smo zrasli z “ameriškimi sanjami”, danes drugačna, kot je bila še včeraj.

Z Andrejem si občasno napiševa kako misel, poslušam ga redno, zato vem, da dela ogromno, vedno ga je tudi prijetno poslušati zaradi iskanja tiste objektivnosti pri poročanju, ki je danes redka ptica v sodobnem časnikarstvu. Dogovorila sva se za pogovor v času, ko je pripravljal eno od svojih daljših oddaj iz ZDA in mi pošteno priznal, da dela ogromno, tudi v nemogočih urah zaradi časovne razlike med nami in ZDA. Priznam, da mi je bilo nerodno, ko sem ga prosil za pogovor, a je rad pristal, za kar sem mu tudi v vašem imenu, drage bralke in bralci, izrazil iskreno hvaležnost.

Prosili bi vas, da nam razložite, kako je možno, da so ZDA danes v primežu pandemije virusa covid-19, imajo daleč največ okuženih na svetu in tudi daleč največ smrtnih žrtev. Se to nam, ki ZDA ne poznamo tako kot vi, ki v njih živite, sploh da? Nam lahko navedete nekaj zadnjih številk, da bo slika bolj jasna?

Zgodba o pandemiji v ZDA je zgodba o izmikanju odgovornosti, o zanikanju znanstvenih spoznanj in priporočil ter v veliki meri o zavajanju javnosti. Bela hiša ni želela oblikovati nacionalnega programa odziva na pandemijo, ampak se je predsednik Trump ves čas skliceval na federativni značaj ZDA in na razlike med posameznimi zveznimi državami. Zato je odzivanje prepustil guvernerjem in županom. Takšen pristop je imel uničujočo posledico: javnozdravstvena kriza je postala politična, ločnica pa strankarska pripadnost. Najprej je pandemija zadela pretežno demokratski severovzhod, ki je doživel višek aprila, a republikanski jug in srednji zahod ter izrazito sproščena, demokratska Kalifornija, ki je bila sicer žarišče od začetka, se niso najbolje učili, zato je julijski višek na jugu in zahodu celo izrazitejši od aprilskega. Prepuščenost ukrepanja nižjim ravnem, zamujanje s splošnimi smernicami in njihovo kasnejše prilagajanje politiziranim zahtevam, so povzročili kaos. Bolnišnice so se dolgo soočale s pomanjkanjem osnovnih pripomočkov, osebja, posteljnih zmogljivosti, kar je ponekod težava še zdaj. Ambivalenten odnos do preventivnih ukrepov. Neoviran pretok ljudi, čeprav so ponekod zahtevali karantene in samoizolacije, a tega ni nihče nadziral. Nepregledno dodeljevanje pomoči. Veliko dezinformacij. Nepregledna statistika, ki vzbuja dvome, celo dokazano zavajanje. V času, ko se pogovarjava, se število okužb bliža 4,8 milijona primerov, število smrti 160 tisoč, do novembrskih volitev naj bi zaradi diagnoze covida-19 umrlo vsaj 200 tisoč ljudi. Predsednik Trump pa statistiko pripisuje večjemu obsegu testiranja, kar ne le, da ne drži, ampak obseg še zmeraj ni zadosten, predvsem pa ni sledljivosti, vztraja pri odpiranju šol za vsako ceno, glede smrtnih primerov pa je v enem zadnjih intervjujev izjavil: “Je, kar je”.

V naših glavah so ZDA še vedno najbogatejša in ena najbolj vplivnih držav, pa se nam vse bolj zdi, da ima zadnje čase vse več težav, in to na vseh področjih. Vaš komentar, prosim.

Mandat Donalda Trumpa opisujejo kot prelomnega, kot nekaj, kar ameriško državo in družbo spreminja do neprepoznavnosti. Mislim, da ni težava v tem, da so ZDA v svojem večnem nihanju med individualno svobodo in skupnim dobrim s tem predsednikom zanihale v skrajnost republikanskih vrednot individualizma. V ameriški zgodovini to ni takšna novost, ta tiči drugje. Verjetno prvič po državljanski vojni v 19. stoletju so se ZDA znašle v povsem polariziranem političnem trenutku, ko se velik del prebivalstva in politike nikakor, pod nobenim pogojem, ne more poistovetiti s predsednikom in zvezno vlado. ZDA doživljajo krizo prezira, globokega nespoštovanja drug drugega. V teh razmerah so privrela na plano vsa nasprotja in krizo še zaostrila. Sistem ni odporen proti človeku, ki, tako kot predsednik Trump, ves čas preizkuša, kako daleč lahko gre. Američani so se osuplo zavedeli, da je velik del njihovega sistema oblikovan in bona fide. Predvideva, da bodo na najvišje položaje izvoljeni ljudje svoje poslanstvo opravljali z močnim notranjim moralnim kompasom. V Belo hišo pa je prišel poslovnež, ki skuša državo voditi kot svoje podjetje in ki ni pripravljen polagati računov.

Odnos ZDA s Kitajsko je zapleten, tako hudo zapleten, da ga preprostim ljudem ne uspe razumeti. Nam lahko poveste kaj več?

Predsednik Obama je želel Kitajsko obravnavati kot načeloma enakovredno sogovornico in jo čim bolj vpeti v mednarodne povezave, obenem pa okrog nje splesti mrežo zavezništev, s katerimi bi obvladovali Peking. Načelo mehke moči, ki ga je Kitajska, takrat v izrazitem vzponu, razumela kot znamenje šibkosti. Predsednik Trump je to politiko obrnil na glavo. Že januarja 2017 je izstopil iz novega Čezpacifiškega partnerstva, ki tako sploh ni moglo zaživeti. Na Kitajsko je začel pritiskati z gospodarskimi vzvodi in protekcionistično politiko, kar je v javnosti dobilo oznako trgovinskih vojn. Nato je nastopila pandemija “kitajskega” virusa, kot novi koronavirus imenuje predsednik Trump, Kitajska, ki obenem izkorišča Trumpov “izolacionizem” in je okrepila pritisk na Hongkong in Južnokitajsko morje, pa je v predvolilnem času postala ameriška sovražnica številka ena. Zdaj nameravajo ZDA oblikovati “koalicijo proti tiraniji KP Kitajske”, čemur so tudi namenjeni aktualni obiski ministra Mika Pompea v Evropi. Ampak glede uresničevanja te politike je treba počakati na volitve.

Predsednik Donald Trump nam je bil v Evropi vedno prikazovan le kot skrajni desničar in populist, a je iz vaših in ne samo vaših poročanj veliko bolj kompleksna, zapletena osebnost. Preseneča vsak dan znova in prosim vas, da nam ga skušate opisati.

Moj izhodiščni namen, obravnavati predsednika Trumpa in njegovo politiko celostno, izvira iz treh dejstev: iz spoštovanja kompleksnosti ameriškega sistema, dejstva, da je leta 2016 uspešno nagovoril dovolj ljudi za izvolitev in očitno tematiziral nekaj, kar vznemirja veliko Američanov, ter ne nazadnje, k temu sem obvezan kot dopisnik javnega medija. Tudi sicer je moj pristop takšen. Vse to ne pomeni, da Donald Trump ni populist iz učbenika. Kaže, da so njegovi pogledi konservativni, čeprav se zdi, da govori predvsem to, kar misli, da želi slišati njegova volilna baza. Kot sam razumem stvari, je težava v tem, da Donald Trump ni niti politik, še manj pa državnik. Vodi lahko zgolj ljudi, ki mislijo kot on, kompromisi so mu tuji, ne spoštuje tako rekoč nikogar in ničesar. Prav neverjetno nepredvidljiv je. Človek, ki razdvaja in poglablja politično polarizacijo. Skušam ga razumeti v kontekstu celostnosti politike njegove administracije. Je pa to zelo težko, kajti globlje kot človek gre, več je spornih točk.

V ZDA se bližajo volitve, ki bodo spet napete, čemur je dodal svoje tudi predsednik Trump, ki je pred kratkim napadel ameriško pošto, češ da bi glasovanje po pošti bilo nevarno in ga bo odškodovalo. Kako gledate na volitve, imajo demokrati stvarne možnosti za zmago?

Mislim, da je vnaprejšnji govor o ponarejenih volitvah izjemno slaba poteza, čeprav je mogoče te napovedi razumeti kot oblikovanje Trumpove strategije, kako “častno” oditi v primeru poraza. S teorijo zarote. Enako velja za glasovanje po pošti, ki mu v preteklosti tudi številni demokrati sicer niso bili naklonjeni, ampak načelna demonizacija tega sistema v času pandemije ni na mestu. Dokazov o poneverbah namreč ni. Vprašanje pa je, ali se je ameriška pošta sposobna učinkovito soočiti z zahtevnim in nenadno povečanim obsegom dela v primeru volitev po pošti. Če bi sodil zgolj po medijskem prostoru in količini očitkov na račun predsednika, bi moral zmagati demokratski kandidat. To nakazujejo tudi meritve javnega mnenja, ki predsedniku niso naklonjene. Po drugi strani pa je Donald Trump mojster presenečenj, vsi pričakujejo nekakšen nedefiniran prelom v oktobru, karkoli naj bi to že bilo.

ZDA so velikanska država, živite v Washingtonu, ki je čisto drugačen od, recimo, Nevade, Kalifornije itd. Kakšen je sploh danes skupni imenovalec tako prostranih ZDA?

Zvezde in proge na zastavi, zavest, da so Američani, vojska, dolar in prepričanje, da so še zmeraj vodilna demokracija na svetu, h katere zgledu vsi stremimo. To je seveda nekoliko stiliziran odgovor, kajti vse pomembneje postaja, s kom se pogovarjaš. Od kod je ta človek, kako izobražen je, kateremu družbenemu sloju in rasi pripada, s katero stranko simpatizira. Zdi se, da vse več stvari Američane razdružuje.

Kakšna je slika ameriškega gospodarstva danes, so v recesiji, se poznajo že znaki pandemije?

V času pandemije je več kot 40 milijonov Američanov izgubilo delo. Nekateri so se vmes zaposlovali, pa spet izgubljali službe, zato je statistika zelo razdrobljena in ji je težko slediti. V drugem četrtletju letošnjega leta se je ameriški BDP zmanjšal za rekordnih 32,9 odstotka. Kriza je zadela predvsem veje gospodarstva, povezane s turizmom, gostinstvom, potovanji, prevozi, prometom. Sektor uslug, ki je odvisen od osebnih stikov s strankami.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme