Intervju

“Zborovstvo je umetnost in kot taka se stalno razvija”

“Zborovstvo je umetnost in kot taka se stalno razvija”

Pogovor / Zborovski dirigent Mirko Ferlan

Mirko Ferlan je zborovski dirigent mlajšega rodu, ki v sebi povezuje goriško in tržaško zborovsko stvarnost. S svojim delom je v zadnjih letih znatno prispeval h kakovostnemu razvoju zlasti mladinskih sestavov. Povabili smo ga pred mikrofon, da bi nam kaj več povedal o sebi, svojih zborih in svoji viziji našega prostora.

Tvoje življenje je neločljivo povezano z glasbo. Od kod ta “ljubezen”?
Do tega je prišlo čisto slučajno. Veliko sem prepeval v vrtcu in osnovni šoli, ko sem še živel v Gorici, pa tudi doma z mamo. Kasneje sem se vpisal na glasbeno šolo: najprej sem vzljubil glasbo, ker sem večkrat pospremil sestro na uro flavte. Nekega dne sem na šolskem nastopu v Križni ulici v Gorici slišal harmoniko. Nastopil je fant, ki ni bil najbolj uspešen na nastopu, vendar se mi je zdel zelo simpatičen. Harmoniko sem tako vzljubil: ker sem bil še premajhen, se mi želja, da bom takoj začel igrati harmoniko, ni uresničila. Zato sem začel s flavto, dve leti me je učila prof. Božica Ambrožič. Ko smo se po tretjem razredu osnovne šole preselili v Nabrežino, sem očitno dovolj zrasel in sem začel igrati harmoniko na Glasbeni matici s prof. Dorino Cante.
Tako se je začela moja glasbena pot. Čeprav pri nas doma ni bil nihče glasbenik, smo vsekakor vedno veliko peli. Po srednji šoli sem s petjem prekinil precej let, ker na višji šoli ni bilo zbora, z društvom v Nabrežini pa nisem imel stikov. To sicer obžalujem, verjetno pa takrat tudi niso dosti vlagali v mladinsko petje.
Prej kot zborovski dirigent si torej bil harmonikar; na konservatoriju si diplomiral leta 2001. Po nekaj letih si diplomiral še iz zborovskega dirigiranja in vokalne kompozicije.
Prva leta s harmoniko so bila uspešna, sledila so leta krize, kot se vedno dogaja v najstniških letih. Nekaj se je zganilo, ko sem opravil izpit klavirja kot stranskega predmeta na konservatoriju v Pesaru. Velik uspeh pri zahtevnem izzivu je v meni vzbudil veliko navdušenje. Do takrat bi si nikdar ne mislil, da bi se v življenju lahko ukvarjal z glasbo. Po izpitu klavirja sem opravil peti letnik harmonike, nakar sem se vpisal na harmonijo. Tam sem spoznal Hilarija Lavrenčiča. Harmonija me je navduševala, ker sem tam spoznal, po katerih pravilih nastajajo kompozicije, daleč od suhoparne in moreče teorije (vsaj tako se mi je takrat zdela), čeprav je harmonija nadgradnja le-te. Hilarij je bil odličen pedagog. Takrat me je tudi povabil v pevski zbor. Dolgo me je vabil v vrste MePZ Hrast, končno pa me je le prepričal. Hilariju sem res hvaležen, ker je vztrajal. Takoj po diplomi iz harmonike v Pesaru sem se namreč vpisal na kompozicijo in dirigiranje na konservatorij v Trstu, diplomiral sem leta 2007, leta 2014 sem sklenil še dvoletni magistrski študij. Moj prvi stik s pevskim zborom je bil pravzaprav s Tamaro Stanese, ko sem s harmoniko spremljal Ženski zbor Glasbene matice. Takrat sem se prvič navdušil nad dekliškim zborom.
Kateri (glasbeni) pedagogi so ti največ dali, te najbolj zaznamovali?
Med študijem sem imel veliko mentorjev in vsak mi je dal veliko, zato ne bi nobenega posebno izpostavil. Pri študiju je pomembno soočati se z različnimi pogledi in pristopi k določeni temi. Ne odobravam tistih, ki trdijo, da obstaja samo en način, recimo pri izvajanju neke literature ali pri reševanju tehničnih težav. Vedno se je treba soočati s tem, da obstaja tudi neka druga pot do rešitve in ta je tista, ki nam bo potem v delu pomagala se rešiti iz marsikatere zagate. Če pa gremo po vrsti, sem najprej hvaležen študiju harmonike, ki me je naučila trdega dela. Ure in ure študija na instrumentu te naučijo vztrajnosti, določena mera strogosti pedagogov pa je neobhodno potrebna, da si uspešen. Na konservatoriju si namreč bolj prepuščen samemu sebi. Tudi s profesorji imaš drugačen odnos, občutek sem imel večje “varnosti” na izpitih v primerjavi z instrumentom, ko sem opravljal izpite kot privatist in to v okolju, ki mi je bilo popolnoma tuje. Kljub temu pa mi je tudi konservatorij ogromno nudil. Naučil sem se pomembnosti dobre dirigentske tehnike, ki ti omogoča, da lahko z gibom pokažeš še najmanjše nianse. Na seminarjih in mojstrskih tečajih, ki sem jih opravil tudi v tujini, pa sem si odprl obzorja, delal sem lahko na zelo zahtevnem repertoarju, z zelo dobrimi pevskimi zasedbami, tudi profesionalnimi. Spoznal sem različne predavatelje, ki so vsak po svoje skušali ovrednotiti svojo “šolo”, italijansko, slovensko, nemško, skandinavsko.
Pri dirigiranju je pomembno obvladati celo telo, od stopal do glave. Zdi se enostavno, pa ni, ker človek opravi veliko premikov podzavestno. To so nekakšni refleksi, ki jih lahko odpravimo le z dobro vajo. O tem vedo marsikaj povedati plesalci. Da znaš povezati vse svoje gibe v eno harmonsko celoto, moraš na tem delati leta. Pri dirigiranju je podobno. Da sem se lažje spoprijel s temi težavami, so mi morda pomagala tudi štiri leta športnega plesa.
Dobro poznaš Goriško in Tržaško, korenine imaš tu in tam, dejaven si v obeh pokrajinah. Kakšne podobnosti in razlike vidiš na glasbenem področju v omenjenih dveh okoljih?
Tako je, dejaven sem tu in tam. Že trideset let živim na Tržaškem, kjer sem se tudi glasbeno izobrazil, zborovstvo pa sem spoznal na Goriškem. Že samo to dejstvo veliko pove. Po mojem mnenju so na Goriškem v preteklosti veliko več investirali v zborovsko petje kot na Tržaškem. Goriška stvarnost je sicer manjša, pevska kultura pa je bolj razvita. Na Glasbeni matici v Trstu sem bil več kot kakšno leto, a za zborovsko petje sploh nisem vedel. Tudi z nabrežinskim društvom nisem imel stikov. Še danes je potenciala na Tržaškem ogromno, glasbeno pevska kultura pa je po mojem mnenju premalo razvita, mislim predvsem na Nabrežino: v zborih imam kar nekaj talentiranih pevcev, ki pa se niso ukvarjali ali se sploh ne ukvarjajo z glasbo. Vendar delamo na tem, da bi stvari izboljšali. Na Goriškem je drugače. Ko sem pristopil v MePZ Hrast, se mi je odprl nov svet, imel sem občutek, da tam vsi pojejo in ob vseh priložnostih. Kar verjetno manjka na Tržaškem, je večja pevska revija, ki bi vsaj enkrat v letu združila vse zbore in bi služila kot druženje in soočenje, nekaj takega kot Cecilijanka v Gorici. Vse, kar je nastalo v okviru centra Bratuž, se je razvilo tudi po vaseh in nato pripomoglo k temu, da so z novimi generacijami nastale skupine, kot so zbori v Komelovi piramidi, Bodeča Neža ipd.
V katerih zborih si doslej pel?
Začel sem pri Hrastu, kjer še pojem, če le utegnem, saj imam ogromno drugih obveznosti. Tam imam tudi prijatelje in družbo, navezan sem tudi na društvo. Nekaj let sem pel tudi v Nabrežini, ko je zbor vodil Adi Danev. Projektno pa še pojem pri polprofesionalnih skupinah, ki me privabijo z zanimivimi programi in z resnim pristopom. Pri nas je tak zbor Furlanije Julijske krajine, ki deluje v Vidmu. Sodelujem tudi v zboru Utopija in realnost, mednarodnem projektu, ki je nastal pred nekaj leti in ki ga vodita Urša Lah in Ragnar Rasmussen. Gre za manjšo, komorno zasedbo, kjer ogromno zahtevajo od vsakega pevca, pristop je zelo resen in profesionalen. Taki zbori nudijo ogromno, saj nastopajo na najpomembnejših svetovnih zborovskih festivalih.
Odkod želja, da bi postal dirigent?
Ta želja se mi je porodila, ko sem začel peti v zboru. Zelo me je fascinirala figura zborovskega dirigenta, ki z gesto izvablja iz človeka “harmonsko” petje, mislim na različne tone, ki se med sabo spojijo, tako da ustvarijo popolno zvočno podobo. Takoj po opravljeni diplomi iz harmonike sem začel študij dirigiranja. Dve leti sem samo vadil tehniko, ogromno poslušal, analiziral skladbe in hodil na koncerte. Po dveh letih sem želel svoje znanje uporabiti v praksi: končno sem dobil v roke svoj prvi zbor, Ženski pevski zbor Vesna iz Križa. Če sem iskren, naj povem, da sem se sam ponudil, ker sem vedel, da iščejo novega zborovodjo. Pevke so me lepo sprejele in tako se je začela moja zborovodska pot. Tri leta sem bil v Križu, nato so me povabili, da bi sodeloval z MePZ Frančišek Borgia Sedej iz Števerjana, v istem letu sem sprejel tudi vodenje Dekliškega zbora Kraški slavček v Nabrežini. Želja, da bi razširil svoja obzorja in delovanje, me je privedla do tega, da sem se prijavil na razpis za dirigenta Mešanega pevskega zbora Postojna, ki je bil takrat številčen in kvaliteten zbor. Še zdaj se spomnim začetnega razgovora, ki so ga spremljali strogi obrazi mojih bodočih pevcev. Po prestanem prvem izboru so me povabili še na poskusno vajo, kjer sem srečal prisrčne in umetnosti željne ljudi, ki so me potem tudi izbrali za svojega vodjo. Z njimi sem redno delal dvakrat tedensko kar sedem let. V istem obdobju sem eno leto sodeloval s Komornim zborom Krog v Ljubljani, dve leti pa z Akademskim zborom Univerze na Primorskem v Kopru. Poleg tega sem še naprej vodil društvene zbore v Nabrežini. Veliko je bilo tudi zasedb, s katerimi sem projektno sodeloval: polprofesionalni zbor Coro del Friuli Venezia Giulia, komorni zbor Vox Tergesti, s slovitimi Ljubljanskimi Madrigalisti in seveda z očarljivo Bodečo Nežo. Projektno delo mi posebno leži, ker delaš z ljudmi, ki jih ne poznaš, in zato v novem okolju vedno kaj novega odkriješ. Poleg tega moraš delo optimizirati in v kratkem času predstaviti čim kvalitetnejši “produkt”. To je zahtevno delo, ki me pa zelo motivira.
Katere zbore vodiš v tem trenutku?
Že nekaj sezon se posvečam zborovskemu petju pri društvu Igo Gruden. Z dekliškim zborom smo v letih dosegli dober nivo, dekleta so zelo uspešna na tekmovanjih in redno prejemajo vabila za sodelovanje v večjih glasbenih projektih. Pri društvu skrbim tudi za podmladek: vodim namreč tudi otroško pevsko skupino in mladinski zbor, ki ga sestavljajo nižješolci. S tema dvema skupinama skušam vzgojiti zborovske pevce, ki bodo v prihodnosti dobro obvladali vokalno tehniko, imeli kritičen pogled na repertoar in znali ceniti zborovsko petje kot umetnost. V Nabrežini deluje torej prava šola zborovskega petja, ki zahteva ogromno napora; prepričan sem, da se bo to v prihodnosti obrestovalo.
Fantovska skupina Devin-Nabrežina je zgodba zase. Z njimi sem začel čisto slučajno pred tremi leti, ko sem pripravljal božični koncert v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Takrat sem si zaželel poleg dekliških tudi fantovske glasove, kar je bila verjetno drzna poteza, saj je “pojočih” fantov res malo. Za pomoč sem vprašal Marka Tavčarja in tako nam je uspelo zbrati 12 pevcev. To je za današnje razmere prava redkost. Z njimi delam zdaj že tretjo sezono. Začeli smo iz niča, zdaj pa fantje že solidno pojejo in postajajo prepoznavna skupina ne samo pri nas, ampak tudi v širšem deželnem in slovenskem prostoru.
Mešanih zborov nimaš?
Trenutno ne. Čeprav imam dekliško in fantovsko skupino, delam z njima ločeno, razen redkih priložnosti, ko ti zapojeta tudi skupaj. Letos poleti so moji pevci na primer skupaj zapeli skladbo Bohemian Rapsody. Za zdaj nimam namena, da bi združil dve skupini: fantovska skupina je dragocena posebnost v našem prostoru. Dekleta pa imajo za sabo več let dela in izkušenj.
Letos jeseni si postavil na noge Dekliški zbor Emil Komel. Javnost že čaka prvi nastop …
Letos sem sprejel še ta izziv. Že veliko let poučujem na šoli Komel in veseli me, da bom lahko delal na šoli tudi z zborom, ki je od letos nov v zborovski piramidi. Damijana Čevdek se je odločila, da starejše pevke mladinskega zbora loči od mlajših, in tako je nastala dekliška pevska skupina. Na začetku je bilo pevk malo, zdaj pa jih je 12. Trenutno smo še v fazi “spoznavanja”, vendar vidim pri vseh pevkah zelo velik potencial, ker imajo vse osnovno glasbeno izobrazbo. Tudi glasovno imajo zelo dober potencial, nekatere obiskujejo solopetje, kar je za današnji zborovski standard zelo priporočljivo. Pripravljamo se na prvi nastop, ki bo 26. decembra v goriški stolnici. Skupina bo potrebovala še nekaj časa, da se izoblikuje v pravi zbor. Tega sem se naučil v Nabrežini: da se zbor izoblikuje, so potrebni potrpljenje, vztrajnost, volja in čas.
Dobro torej poznaš tako moške kot ženske sestave. Katere so po tvojem prednosti in težave v enih in drugih?
Moški in ženska sta dva različna svetova, tako posamezno kot v skupini. Tudi moj pristop in način dela se precej razlikujeta, začenši z načinom komuniciranja. Pri fantih sem direkten, včasih moram postopati strožje, predvsem na začetku sem imel z njimi velike težave z obvladovanjem in disciplino. Zdaj so se stvari bistveno izboljšale. Fantje so dorasli. Pri dekletih pa iščemo večjo tenkočutnost in občutljivost, sicer pri njih zahtevam disciplino na vajah, je pa nivo dela višji, ker imajo punce, kot sem že rekel, tudi več let izkušenj. Pri njih moraš vedno biti pozoren, da pravočasno ugotoviš, kdaj “ni dan”.
Z marsikaterim zborom – in kot dirigent – si na domačih in tujih odrih prejel tudi zelo laskava priznanja in odličja. Katera so ti doslej največ pomenila?
Ko sem vodil zbor v Postojni, sem se pogosto udeleževal tekmovanj. Začelo se je že s Kraškim slavčkom, v Postojni pa je bilo tako pravilo, da se mora zbor udeležiti vsaj enega mednarodnega tekmovanja letno. To mi je prineslo ogromno izkušenj. Spoznal sem, kako je pomembna strategija, ki jo izbereš za pripravo na tekmovanje, od izbire le-tega do programa in dobrega načrta vaj. Če vse te stvari skrbno in pravilno opraviš, boš na tekmovanju gotovo uspešen, kar pa ne pomeni, da boš vedno odnesel prvo nagrado, saj tudi nivo zbora, s katerim delaš, veliko pomeni. Moramo pa sprejeti dejstvo, da na tekmovanjih doživljaš tudi razočaranja in naučiti se moraš nanje propozitivno reagirati. Neuspeh je marsikdaj najpomembnejša lekcija za prihodnji uspeh.
Najbolj mi je ostalo v spominu tekmovanje s Postojnčani v Budimpešti. Takrat smo zmagali v naši kategoriji in se uvrstili v veliki finale tekmovanja, ki je potekal v znani “Bela Bartok Concert Hall”. To je velika sodobna koncertna dvorana, ki sprejme več tisoč poslušalcev. Oder je tam ogromen, akustika čudovita. Pred polno dvorano smo peli v velikem finalu, ki ga je takrat zmagal drug zbor, a doživetje je bilo res nepozabno.
Trenutno mi je v največje zadoščenje to, kar smo v zadnjih treh letih naredili z Dekliškim zborom Igo Gruden, kajti v to skupino sem vložil ogromno truda, pa tudi prostega časa. Z njim so se odličja kar vrstila: 2. mesto na državnem tekmovanju v kraju Malcesine, “first prize” na mednarodnem tekmovanju v belgijskem Neerpeltu, zlato priznanje z odliko na regijskem tekmovanju, pred kratkim pa še absolutno prvo mesto na deželnem tekmovanju Corovivo. Ta mi je še posebno v ponos, ker so dekleta z lepim programom in prodornim muziciranjem dobesedno očarala publiko in žirijo. To je bil rezultat 11-letnega dela.
Kako izbiraš repertoarje? Kdo so tvoji najljubši skladatelji?
Moje stanovanje je veliko. Občasno pa ga prekrijejo partiture. Ko dobim naročilo za projekt, najprej razmišljam, najraje na kakšnem sprehodu ali na morju. Ko dobim navdih, pa se začne pravo delo. Gre v glavnem za raziskovanje po arhivu in po spletu. Okoli začetne ideje sestavljam strukturo, ki mora imeti rep in glavo. Vsakič skušam biti izviren, dobiti kakšno nepoznano skladbo ali pa kakšno drzno povezavo. Za to porabim veliko časa. Ko dobim neko vezno nit, je potem stvar lažja. Pri izbiri skladateljev grem malo po izkušnjah in po osebnem okusu. Pri glasbi je pač tako, obstajajo neka velika imena, ki pa meni ne povedo veliko. V njih ne vidim nič tako posebnega. Morda pa jih enostavno še ne razumem. Zato jih nikoli ne odpišem, samo počakam na trenutek, ko bom končno razumel njihovo umetnost. Pri sestavljanju sporedov je torej potrebno veliko časa, raziskovanja, obiskovanja koncertov, sreče, predvsem pa odprtega pogleda. V zadnjem času je kar nekaj takih projektov, ki so mi dali velika zadoščenja. Naj omenim le dva božična koncerta, ki sem ju izvedel v Kulturnem centru Lojze Bratuž leta 2016 in 2018, ter projekt angleških skladateljev 19. in 20. stoletja, ki smo ga oblikovali z Dekliškim zborom Igo Gruden.
Kaj ti pomeni kot dirigentu biti poročen z dirigentko?
Lepo je, ker marsikaj skupaj delava, iščeva, se soočava. Ona vpraša mene za nasvete, jaz pa njo. Skratka sva si mentor drug drugemu. To je velika prednost, ker imava pri sebi stalno nekoga, s katerim se lahko pomeniva o dvomih in problemih, ki zahtevajo hitro rešitev. Mislim tudi na medosebne odnose. Ko delaš z zbori, si stalno v stiku z ljudmi, različnimi zgodbami, značaji, življenjskimi stili; in vsakdo ima svoje težave, ki neizogibno navalijo nate. Ko si emotivno vključen v neko zgodbo, nujno potrebuješ nasvet nekoga, ki vanjo ni vpleten, da lahko zadevo rešiš na najboljši način. V našem poklicu moraš namreč gledati vedno na korist skupine in postopati v to smer, zato moraš osebne zamere pustiti ob strani. Mateja mi pomaga tudi pri iskanju novih pristopov. Ona je zelo vključena v italijansko zborovsko stvarnost in tudi od tam prihaja v zadnjih letih marsikaj zanimivega. Izkušenj je dosti, imava tudi različne poglede in tako se dopolnjujeva.
Za sabo imaš veliko izkušenj, in vendar se še vedno izpopolnjuješ …
Poleg študija na konservatoriju so mi veliko dali tudi seminarji, mojstrski tečaji in seveda petje v drugih zborih. Konservatorij nudi osnovno znanje, veliko več pa se potem naučiš “na terenu”. Na raznih seminarjih – začel sem v Ljubljani – sem spoznal veliko ljudi in pristopov. Niso vsi vrhunski, toda novi ljudje in novi repertoarji ti odpirajo nova obzorja. Po mojem bi moral biti dober dirigent nujno tudi pevec: samo tako lahko vidi stvari “z druge strani”. Takoj se vidi, če je dirigent (bil) tudi pevec ali pa ne. Ali če je zborovski skladatelj bil pevec ali ne. Prav tako mislim, da bi moral dober orkestrski dirigent igrati tudi kak instrument. Zborovstvo je umetnost in kot taka se stalno razvija. Če se zapreš v svoj krog, ostaneš nazaj, ne napreduješ, postaneš nezanimiv. Stalno se moraš izobraževati, znanje nadgrajevati, gledati okrog sebe, kaj se novega dogaja. Pomembno je si vzeti čas tudi za to, za poslušanje koncertov in tekmovanj. Biti moraš stalno na preži, kar zahteva napor in čas. Vedno boš našel koga, ki zna več kot ti. V vseh oblikah žive umetnosti je tako.
V zadnjih 15 letih so nekateri zbori v našem prostoru naredili velik korak naprej …
To je bil ogromen korak. Po mojem mnenju (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Danijel Devetak

(foto: Jana Jocif)

05.12.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!