Zbori so bili moja prva ljubezen

Piše: Danijel Devetak

V zadnjih mesecih smo se že pogovorili z nekaterimi zborovodji in dirigenti mlajše generacije z Goriškega in Tržaškega. Tokrat smo pred mikrofon povabili Patricka Quaggiata, ki je v širši javnosti morda bolj znan kot skladatelj; je pa tudi izkušen in odličen zborovodja.

Vsi od omenjenih mlajših dirigentov so te v pogovorih omenili kot glasbenika, s katerim zelo radi sodelujejo.
Zelo vesel sem, da tako mislijo, dejstvo mi daje spodbudo za nadaljnje delo; tudi sam rad sodelujem z njimi, ker s kakovostno izvedbo glasbo dodatno povzdigujejo. Smo kot nek tim, izmenjujemo si nasvete, izkušnje. Ker pišem skladbe zanje, je dobro, da poznam njihove sestave, oni pa mi povejo, kaj želijo, kaj od mene pričakujejo. Delo nastaja ne izključno iz mojih zamisli, temveč tudi iz nasvetov, ki mi jih sami dajo. Tako lahko skladba in zbor zazvenita na najlepši način. Kar se tiče skupine mladih dirigentov, v glavnem spadamo v isto generacijo, veliko se družimo, povezani smo tudi kot prijatelji, izven delovanja zborov.
Kako gledaš na našo zborovsko stvarnost, ki v zadnjih letih dosega zavidljive rezultate?
Primorska je regija zborov. Edino mi premoremo revijo Primorska poje, ki združuje okrog 200 zborov. Drugod je težko najti kaj podobnega. Naši kraji so stičišče med vzhodnim in zahodnim svetom, tu se prepletajo različne kulture. V našem prostoru vidimo eno in drugo, zavedamo se, kako eni in drugi gledajo na glasbo in zbore. To nas spodbuja in bogati. V generaciji dirigentov pred nami je bil posebno markantna osebnost Hilarij Lavrenčič, pred njim še Stanko Jericijo, ki je dvignil goriško zborovsko stvarnost na višjo raven. Tega, kar je bilo prej, nisem poznal. Če malo razširimo pogled, je bil pred nami na Tržaškem Stojan Kuret, ki pa je še najbolj dejaven v Ljubljani. Primorca sta tudi Ambrož Čopi in Matjaž Šček. Nas je kar nekaj. Mlajša generacija dirigentov je tako imela v bližini kar nekaj vzornikov, ki so vplivali nanje. Precej sem bil povezan s Kuretom in, kasneje, s Čopijem. Enega sem spoznal prek drugega. Dobro sem spoznal tudi Lavrenčiča: mnogi so ga imeli za profesorja harmonije, jaz sem morda edini od teh, ki nisem bil njegov učenec, saj sem harmonijo študiral na konservatoriju.
Leta 2008 si na tržaškem konservatoriju končal študij vokalno-zborovske kompozicije in zborovodstva, štiri leta prej še triletni tečaj za vodenje pihalnih orkestrov. Ti je bilo vse to koristno?
To je bilo obdobje, ko sem začenjal razumevati pravila in tehnične prvine, kako se vodi zbor, kako naj potekajo vaje. Prej sem se učil kot samouk, pač ob dirigentih, s katerimi sem pel ali igral. Kaj sem pobral od enega, kaj od drugega, nisem pa še vedel, kaj mi manjka. Ko se lotiš študija, najprej pridobiš osnove, tehnično znanje z dirigentskega in interpretativnega vidika. Bolje razumeš različne vidike in težave pri vajah, fizične in intonančne težave, bolje spoznavaš vokalno tehniko itd. Dirigent mora imeti veliko znanja, znati pa mora tudi podajati in posredovati to, kar želi izraziti in poudariti. Poklic je kar naporen, če ga želimo dobro opravljati. Ko študiraš, prideš tudi v stik z vrstniki, navežeš prijateljstva in se veliko soočaš. Tudi to je lepo. Prav tako je lepo, da se ne pogovarjaš samo z enim profesorjem, temveč z različnimi. Tudi kasneje, ko sem v Trstu študiral tolkala, sem to izkusil, ko sem npr. opazil, da sta mi dva profesorja na isto vprašanje dajala tudi odgovore, ki niso bili nujno enaki. Različni pogledi te obogatijo.
V katerih zborih si doslej pel? Je po tvojem za dirigenta pomembno, da je (bil) tudi sam pevec v zboru?
Po mojem dirigent mora biti pevec! Ko si pevec, “od znotraj” vidiš, katere stvari dobro delujejo, katere dolgočasijo ali razočarajo; glede na to, kako oz. kaj ti dirigent pove, boš lepše pel ali pa ti bo volja do petja upadla. Če se dolgočasiš, od sebe ne daš vsega, kar bi lahko dal. Biti “na drugi strani” je dobra šola: tako se tudi zaveš, katero besedišče je najbolje uporabljati, na kakšen način je najbolje kaj povedati. Včasih se razjeziš, potem sicer dosežeš, kar si hotel, po nekaj minutah pa vidiš, da so pevci demoralizirani, in si pokvaril vzdušje. Za dobro skupine in za dosego rezultata mora biti potrpežljivost obojestranska: ni samo dirigent tisti, ki mora potrpeti, ampak včasih tudi pevci. Rezultati so tisti, ki motivirajo bodisi dirigenta bodisi skupino. Če rezultatov ni, zmanjka “okus”.
Prvi stik z zbori sem doživel z otroškim zborom Oton Župančič iz Štandreža: star sem bil štiri ali pet let, vodila nas je Elda Nanut. Spominjam se, da smo nastopili na Mali Cecilijanki: stopil sem na oder, žarometi so bili tako močni, da sem bil prav omamljen in niti ne vem, ali sem sploh kaj pel. Nato sem nekaj let pel v otroškem zboru PD Štandrež, ki je pod vodstvom Cristine Marussi vadil v domu Anton Gregorčič. Na srednji šoli sem pel v šolskem zboru Ivan Trinko: Stanko Jericijo nas je peljal na tekmovanje v San Dona’. V konkurenci z večjimi in krepkejšimi zbori smo osvojili drugo nagrado in še eno posebno nagrado, kar nam je vlilo veliko zagnanosti. Ko sem bil star 12 let, me je prof. Giancarlo Bini z goriške glasbene šole Istituto di musica, kjer sem študiral in pel v šolskem zboru, povabil v svoj zbor Piccoli Cantori Isontini, ki je v poletni sezoni sodeloval pri operi Carmen v areni v Veroni; režiser je bil Franco Zeffirelli, glavni dirigent Daniel Oren, veliki imeni… Znašel sem se na odru, kjer nas je poslušalo štirinajst tisoč oseb. Bilo je zahtevno, a lepo; pomembna izkušnja v letih, ko te taka doživetja usmerjajo naprej. Za študij kompozicije sem se odločil tudi zato, ker sem tedaj spoznal orkester. S prof. Binijem smo leto kasneje peli v monumentalnem projektu Ode a Bertrando. Ko nisem več mogel peti v mladinskih zborih, sem stopil v MePZ Štandrež, ki ga je vodila Tiziana Zavadlav in kjer sem pel v letih 1997-2004: tudi to je bila zame lepa izkušnja, ker sem spoznal drugačen glasbeni ambient, okolje odraslih glasov. Bil sem radoveden, kaj pojejo eni glasovi, kaj drugi. Vse mi je bilo zanimivo, stvari sem skušal razumeti, nabiral sem znanje. Vse to me je “sestavljalo”. V tem zboru proti koncu nisem bil zelo reden, saj sem imel vedno več obveznosti in leta 2001 smo se z družino preselili v Martinščino. Ko sem bil star 17 let, mi je Tiziana zaupala en nastop zbora na Jeremitišču.
Si tedaj prvič prijel dirigentsko taktirko v roke?
Ja. Zapeli smo dve ali tri pesmi. Kmalu nato sem za krajše obdobje v Štandrežu vodil cerkveni zbor.
Nekaj let sem pel tudi v MePZ Lojze Bratuž: tja so me povabili pevci, pa tudi sam sem si želel spoznavati nove prijeme. Goriški zbor je tedaj vodil Stojan Kuret, nato ga je prevzel Bogdan Kralj. Tudi ta sestav sem opustil, ker sem bil preobremenjen, saj sem že od leta 1998 dalje igral tudi v godbi v Tržiču. Preko Kureta sem prišel v stik s Čopijem: ta je takrat vodil komorni zbor v Novi Gorici, kamor me je povabil. V letih 2001-2004 sem pel tudi tam in našel še višji nivo, nov svet: na prvi vaji smo že peli osemglasne pesmi. Z Ambrožem sva postala prijatelja; on mi je dal tudi nekaj lekcij harmonije, ki so mi bile zelo koristne pred sprejemnim izpitom na konservatoriju leta 2002. Ambrož je pustil zbor v Novi Gorici, je pa bil pobudnik Zbora Univerze na Primorskem, v Kopru. Ker so mu manjkali pevci, me je povabil tja. Iz Trsta, kjer sem študiral na konservatoriju, sem hodil tudi v Koper. Udeležili smo se tekmovanj v Mariboru, Grčiji, Bosni, Španiji, Litvi, turnej po Nizozemski, Srbiji, Bolgariji, nabirali smo bogate izkušnje. Nato sem z nekdanjimi člani Zbora Univerze na Primorskem, ki niso več bili na univerzi, sodeloval še v Komornem zboru Aegida. Leta 2003 sem sodeloval pri Slovenskem projektnem zboru z dirigentoma Karmino Šilec in Stojanom Kuretom, v letih 2007-2008 s Coro giovanile italiano, ki ga je tudi vodil Kuret, še prej, v letih 2002-05 pa z Zborom tržaškega konservatorija, ki ga je vodil Walter Lo Nigro; z njim sem pel tudi v Komornem zboru Julius. Zadnja skupina je bila, pred štirimi oz. petimi leti, Decanters, ki je kot sekstet nastala malo za šalo, malo zares. Spoznali smo se v raznih orkestrih in glasbenih skupinah. Da bi razširili repertoar, smo povabili dve dekleti. Problem sestava je bil, da nismo imeli nekega umetniškega vodje, “upravljali” smo se sami. Toda samo “od znotraj” stvari ne slišiš na najboljši način.
Katere druge zbore si doslej vodil in katere vodiš zdaj?
Moj prvi zbor je dejansko bil cerkveni zbor v Štandrežu. Spomnim se, da smo leta 2000 imeli blagoslov obnovljenih orgel z nastopom. Nastopil je okrepljen cerkveni zbor, ki sem ga vodil jaz, na orgle je igrala Angela Tomanič. Kot dirigent godb sem prvič vodil skupino leta 2003: nadomestil sem glavnega dirigenta godbe iz Tržiča, ki je imel zdravstvene težave. Nastop v tržiškem gledališču ni bil dolg, pa niti enostaven: vodil sem pihalni orkester, nekaj skladb pa orkester in zbor skupaj. V orkestru jih je bilo 40, v zboru 60, pa se nisem ustrašil. Repertoar ni bil lahek, bilo je nekaj Verdija, pa tudi sodobnejše glasbe, npr. Vangelis. Dobra izkušnja!
V letih 2008-2014 sem vodil MePZ Rado Simoniti z Dobrovega. Ob koncu študija na konservatoriju so me povabili v Brda in sem rad sprejel, da bi čim prej začel udejanjati to, kar sem se naučil. Nato sem vodil žensko-dekliški komorni zbor Plejade iz Ajdovščine. Leta 2016 so po odhodu Aleksandre Pertot iskali novega dirigenta za zbor F. B. Sedej iz Števerjana in vprašali mene. Še sedaj sem tam.
To je v tem trenutku tvoj “glavni” zbor?
Da. Precej hodim v Števerjan, saj sem z letošnjo sezono prevzel tudi vodstvo mladinskga zbora. Pred nekaj meseci smo si zadali cilj, da bi šli na revijo Primorska poje ne samo kot mešani, ampak tudi kot moški zbor. Kmalu nato so sklenili, da revijo prekinejo zaradi koronavirusa, a k sreči nam je v februarju uspelo nastopiti z moškim sestavom, tako da nismo vadili zaman. Svoje delo nadaljujem tudi v Ajdovščini. Poleg tega s kom drugim sodelujem projektno.
Peti v zborih pomeni se družiti, zato je bilo njihovo delovanje v času pandemije prekinjeno. Kako si kot dirigent doživljal zadnje mesece? Si bil v stiku s pevci? Vam je manjkalo se srečevati?
Zbori, s katerimi sodelujem, so prekinili delovanje. Kakšen večer smo se sicer “našli” na kakšni internetni platformi, kjer smo se pogovarjali, kako bi lahko našli kakšno rešitev, pa je žal nismo. Problematično bi bilo imeti na primer vajo preko interneta, povezava v Števerjanu ni po vseh zaselkih optimalna; zbor sestavljata dve oz. tri različne generacije pevcev in vsako moraš “prijeti” na drugačen način. Po internetu bi zato ne šlo. Tako smo bili primorani delovanje prekiniti. Tudi v Ajdovščini se nismo uspeli zmeniti.
Kako nameravate nadaljevati delo v zborih po tem “oklepaju”?
Ta “pavza” po mojem ne bo prinesla nič dobrega. Izgubljamo “treninge”. Ponovno se postaviti v tirnice ne bo lahko. V začetku bomo morali nadoknaditi navdušenje, marsikaj bom morali “preslišati”, potem bomo morali začeti spet piliti. Dokler še ne bo jasno, kako bomo lahko nadaljevali, ne delam velikih načrtov, saj se mi zdi, da bi samo izgubljal čas. Ko bom točno vedel, kaj lahko delamo in česa ne, bomo začeli premišljevati za naprej. V Števerjanu k sreči nismo imeli večjih načrtov, saj bi drugače zapravili celo sezono. Nekaj smo imeli v mislih, kakšen zahtevnejši projekt pa smo prenesli na naslednje leto. Zadnji nastop z mešanim zborom smo imeli januarja letos, z mladinskim in moškim februarja.
Tudi društvo Sedej ima torej svojo zborovsko “piramido”…
Da, jaz vodim mešani, moški in mladinski zbor. Otroškega in malega otroškega vodi Martina Hlede.
Mešani zbor je v zadnjih nastopih prijetno presenetil občinstvo s krepkimi glasovi, izvirnim repertoarjem in mestoma tudi s kakšnim simpatičnim prizorčkom oz. presenečenjem…
Rad iščem novosti. Starejši pevci so ponavadi navezani na starejše repertoarje. Ko pa imaš mlajši sestav, si moraš upati narediti nekaj več. Če pevci to dobro sprejmejo, je še toliko lepše. Vedno skušam izbirati program, ki ga drugi ne izvajajo ali ki je redko izvajan. Prav je, da poslušalci slišijo tudi kaj novega. Kako naj drugače pridejo na dan pesmi sodobnih skladateljev? Poleti, ko imam ponavadi več časa, v različnih zbirkah iščem nove skladbe in si mislim, da bi ena pač šla dobro za tak ali drugačen sestav na taki ali drugačni ravni. Radi presenečamo poslušalce, da malo spremenimo navade. Cecilijanka je npr. v zasnovi “stara” revija. V zadnjih letih so jo organizatorji malo posodobili s tehnološkimi vložki, toda sistem je še vedno star: zbor stopi na oder, zapoje in gre. Mi smo npr. s pesmijo o kolesu prišli, “zrežirali” prizorček in skušali biti bolj dinamični. Pokazati smo hoteli nekaj novega. Leta 2016 smo prinesli neobičajno pesem, Tehtanje duš Alda Kumarja, ki je trajala šest minut: pevec poje in pripoveduje zgodbo, zbor prispeva glasbeno kuliso. Matej Pintar, ki je po duši pravi igralec in komaj čaka, da stopi na oder, je izziv rad sprejel. Leta 2017 smo zapeli hudomušno pesem o biciklu, ki smo ji priredili besedilo: Matej jo je “presadil” v Števerjan, tako so jo pevci bolj čutili za svojo. Nadalje smo sodelovali z Denisom Novatom in z zborom pripravili nekaj narodno-zabavnih pesmi, eno Avsenikovo smo leta 2018 nesli na Cecilijanko; pesem je spremljal instrumentalni trio harmonika-kitara-bas. Tudi tako smo malo poživili revijo. V sezoni 2019-2020 smo se odločili za bolj tradicionalne pesmi, saj so v zadnjem letu prišli v zbor mlajši pevci, zaradi česar nismo mogli ciljati previsoko. Mladih nisem hotel “ustrašiti” z zahtevnejšimi pesmimi, zaradi katerih bi morda ne želeli prihajati več na vaje. Kakšenkrat je potrebno narediti korak nazaj.
MePZ Sedej je eden najbolj številnih v zamejstvu…
Da. Če smo vsi, nas je okrog 40.
Ti tudi uspešno vodiš različne pihalne orkestre … Tudi to delovanje je bilo v tem času prekinjeno?
V Tržiču sem igral in bil pomožni dirigent, to mi je bilo všeč. Ker sem opravil triletni tečaj za dirigenta pihalnega orkestra, so me leta 2004 privabili v Krmin. Star sem bil 21 let, zaupali so mi vodstvo pihalnega orkestra. Na razgovoru sem jim očitno vzbudil zaupanje, tako da sem še vedno tam. Zadnje čase se je orkester pomladil, kakovost se je zvišala, zaradi česar lahko še kaj naredim, še lahko gradim. Zato to skupino še naprej rad vodim. V Doberdobu sem godbo začel vaditi leta 2005: rad sem sprejel, ker je to edina taka slovenska skupina na Goriškem. Iskali so slovenskega dirigenta in takih ni kaj dosti … Nabiram si veliko izkušenj, iščem vedno nove repertoarje. Če hočem spodbujati godbo, potrebujem novosti, ki najprej spodbujajo mene in me silijo naprej. V Krminu sem reden dirigent, v delo pa skušam angažirati tudi mlade. Če hočeš, da ostanejo, jih moraš vključiti. V Doberdobu me včasih ni, tam sem prisoten za glavne nastope in kot umetniški vodja, imam pa dva pomožna dirigenta, ki me po potrebi nadomeščata. Da bi ne bili preveč časa ustavljeni, sem v Krminu izbranim godbenikom predlagal, naj z metronomom posnamejo vsak svoj part Piazzollovega Libertanga. To so naredili, jaz pa sem gradivo montiral in jim poslal skupni posnetek. Čakam odziv.
Čeprav sem te želel tokrat intervjuvati samo kot dirigenta, pa si le privoščim vsaj eno vprašanje o tebi kot skladatelju: raje skladaš zborovsko ali instrumentalno glasbo? Kakšne so bistvene razlike?
Začel sem z zbori. Ti so bili moja prva ljubezen. Rad imam prepletanje glasov, polifonija me najbolj privlačuje. Rad pišem tako, da ima vsak glas svojo melodično linijo, svoj ritem. Zgledujem se po renesančnih skladateljih, kar ni običajno za sodobne avtorje. To me razlikuje od drugih. Ker pa ne maram rutine, moram najti nekaj, da me pritegne k delu, spodbuja. Zato rad pišem tudi za instrumente, orkestre. Gre za drugačen način dela, saj lahko ustarjam različne barve in učinke. Z zborom lahko narediš ogromno stvari; orkestru manjka besedilo, lahko pa narediš veliko drugega. Orkester ima vseeno veliko izpovedno moč, poslušalcem lahko posreduje močno sporočilo, kljub temu da ni besed. Odvisno je od poslušalcev, koliko so odprti in dovzetni za to. Ko izbiram repertoar oz. ko pišem, vedno pomislim na to, kdo bo skladbo izvajal in kdo poslušal. Skladatelji namreč ne smemo pustiti poslušalcev ravnodušnih. Nekaj jim moramo povedati, sporočiti!
Danijel Devetak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme