“Zbistrimo si misli!”

“Začela bi pri optimizmu. Pred 17 leti sem bila govornik na osrednji Prešernovi proslavi v Gorici. V Kulturnem domu je to bilo, njeno organizacijo so takrat zaupali mladim, kar sem takrat tudi sama bila. To je bilo že v času, ko so bile Prešernove proslave sad domene, vendar so bile še geografsko ločene. Tudi takrat sem spregovorila o optimizmu, ki je za vsako skupnost potreben, da zadiha s polnimi pljuči in se zazre v prihodnost. Optimizem sem kljub kančku cinizma, realizma in manj naivnega gledanja na svet, ki ti pljusknejo na dušo z leti, še vedno ohranila. Tokratni – imenujmo ga – zavestnejši optimizem izhaja iz ugotovitve, da sem v štirih desetletjih in v različnih življenjskih obdobjih vedno našla v naši organizirani skupnosti društvo, sredino, ustanovo ali hram, v katerih bi se prepoznala in v njih delovala. Vez se ni nikoli pretrgala. Še danes, ko sem mati dveh osnovnošolcev, najdem prostora tako za svoja zanimanja kot za izvenšolske dejavnosti svojih otrok.
Danes, ko je edinstven večer v letu, kot je sinoči rekel Jože Trontelj, bi rada položila na srce vsakega izmed vas razmislek o tem, kar imamo. Po svoje imajo prav tisti, ki nam očitajo, da smo privilegirani. Vendar to ni zaradi uzakonjenih pravic, ki se polževo izvajajo, temveč zato, ker smo v desetletjih – nekateri bolj, drugi manj – znali in hoteli ohraniti substat razvejanega in organiziranega družbenega tkiva, ki so ga drugi, tudi v naši neposredni bližini, izgubili ali ga izgubljajo. Kljub vsakoletnim težavam, ki se v zadnjem času stopnjujejo, ohranjamo čut pripadnosti skupnosti in še vedno kapilarno prisotnost na teritoriju, kjer smo zgodovinsko prisotni.
Tako glede sončnih plati. Niso edine, saj nam današnji čas prinaša več senc. Med temi je prav gotovo krč javnih prispevkov, ki postavlja pod vprašaj neokrnjeno delovanje naših poklicnih ustanov. Mislim, da je vsem jasno, kaj pomenijo za neko skupnost šole, mediji, raziskovalna dejavnost, založbe, arhivi, knjižnice in poklicna kultura. Brez te strukture se kvalitetna stopnja našega jedra osiromaši, nobena pa še tako hvalevredna iniciativa na prostovoljni ravni je ne more nadomestiti. Prostovoljno delovanje namreč ne premore kontinuiranega servisiranja tovrstnih podvigov, kar skupnost, kakršna je zaenkrat naša, potrebuje.
Pri tem ne podcenjujem dela, ki se mu pravi “za narodov blagor”. Sama izhajam iz sveta prostovoljnega udejstvovanja, ki sem ga uresničevala in ga še uresničujem na prosvetnem, publicističnem in družbenem področju. Gre za žlahtnost našega mikrokozmosa, ki je prisotna tudi pri mlajši generaciji in bogati naš vsakdan. Življenjski utrip naših sredin je še kako živahen, seveda ne pri vseh na enak način, saj spadajo zraven tudi nihanja v delovanju, ki so tako rekoč fiziološka.
Povrnimo se k poklicnim ustanovam, ki so pred nejasno prihodnostjo. Krčenja, ki so spričo večletnih rezov v bilancah možna le na osebju, postavljajo pod vprašaj njihovo prihodnost in obstoj. Številke so prečiščene do zadnje vejice, s preosnovo dejavnosti velikih denarjev ni pričakovati, saj ne ponujajo proizvodov, ki jih z boljšo promocijo lahko prodajaš. Če se bo ta trend nadaljeval, imajo pred sabo zaprtje. Manjšinska politika, od Rima do Trsta, temu stanju ne more učinkovito odgovoriti, več je razlogov, med katere spadajo tudi različne izbire v preteklosti, ki še danes pogojujejo enotno, jasno in kleno nastopanje. Malodušje, ki ga doživljamo, je vezano na občutek, da je tako stanje tudi rezultat pomanjkanja jasnih stališč pri odnosu do institucij in oblasti v obeh državah. Do sinergij med našimi ustanovami je namreč že prišlo, kjer je bilo to možno, dobršen del skupnosti dojema združevanje kot ukinjanje večdesetletnih dejavnosti, ki nosijo svoje specifike, za katere ne bi bilo več mesta in posluha, kar je povsem legitimen občutek. Pritiski s strani Slovenije v smeri združevanja, kakršne smo beležili v prejšnjih letih, pa so se pomirili.
Trajno rešitev lahko prinese institucionalno-politična raven, ki je le delno v našem dometu in do katere – spričo povedanega – ne bo prišlo tako kmalu. Pomembno je, da medtem uberemo vse razpoložljive poti, da se slika nekoliko omili, od razpisov in projektov do širšega sodelovanja z deželnimi in osrednje slovenskimi sredinami. Že vrsto desetletij gojimo odnose s čezmejnim prostorom od Posočja do Nove Gorice in južne Primorske, v večji meri pa bi se morali oplajati z Ljubljano. In tudi v prestolnici iskati skupnih načrtov, ustanove, inštitute in strokovne sredine. Med njimi, če ga poiščemo, bomo našli sogovornika, ki čuti z našim prostorom in mu ni vseeno, da usahnemo. Če bomo do teh sogovornikov propozitivni, se bomo do njih obrnili z idejami in ne le z zahtevo po višanju dotacij, bodo tudi odnosi drugačni.
Ljubljana ni le središče, od koder prihajajo finančni prispevki, temveč tudi strokovna pomoč, profilirano osebje z velikim znanjem, prvovrstna raziskovalna središča, inštituti, arhivi, mediji, razumniki in izobraženci, cerkevni dostojanstveniki, založbe, kulturni hrami, športniki… naštevanje lahko gre v nedogled.
Izkoristimo privilegij, ki je dan številčno in geografsko manjšemu narodu, odprimo naš prostor, ponudimo prvine naše tudi sredozemske duše, melodijo našega jezika, okno na Mediteran. Lahko ponovno postanemo tista pljuča, o katerih je pred stoletjem pri nas govoril Cankar, ko je navajal besede ljubljanskega župana Ivana Tavčarja. In kar že dolgo nismo več.
Nadalje bi rada poudarila pomen drugačnih pristopov in kako ima vsak pravico do delčka absolutne resnice, ki je v celoti ne nosi nobeden v žepu. Tudi naš mikrokozmos je sestavljanka, vsaka kocka ima svoje dostojanstvo. Zato delajo prav tisti, ki svoja prizadevanja prvenstveno vlagajo v odnose z večinskim narodom, tudi s sredinami, ki so bile do včeraj tabu ter govorijo o večplastni identiteti. Ravno tako prav delajo tisti, ki prvenstveno gojijo slovensko zavedno jedro in ne parafrazirajo pojmov, kakršni so identiteta, matica, narodnost, temveč zanje uporabljajo še vedno direktna poimenovanja.
Uporabila sem “prvenstveno”. Prvi pristop namreč avtomatično ne izključuje prvin drugega, v teku leta ali sezone se nam gotovo zgodi, da se znajdemo v eni ali v drugi skupini. Vsak sledi toku, ki mu je najbolj blizu, prav je, da so mu za to dani pogoji ter da se mu za vsakokratne izbire ni treba opravičevati ali celo braniti. Lepo bi bilo, če bi se med sabo bolj spoštovali in cenili. In ne bi o bližnjem več brali, da je getiziran oz. da ima sovražen odnos do realnosti ali – po drugi strani – da ima nekdo ohlapno zavest oz. da se staplja z večino. Medsebojno spoštovanje je prvi prepotreben korak pri iskanju enotnega pristopa glede glavnih vprašanj. Spoštovanje pa ne izkazuješ s prijaznimi komunikeji in osladnimi pismi uredništvu, ko nazivaš sogovornika s “prijateljem”, temveč z dejanji, korektnim poročanjem in neposrednim soočanjem.
Različne izbire v prelomnih zgodovinskih trenutkih so pač botrovale raznolikosti v sedanjem času, ko ostajamo nehomogeni v marsičem. Ne govorimo več o klasičnih ideologijah, temveč – v našem primeru – o različnih pristopih do narodnostnega vprašanja. Kar so sicer poznale tudi klasične ideologije, vendar je bil ta le eden od elementov skrbno urejenih deljenih svetov, ki jih danes ni več. Novih idejnih svetov nimamo, z ostanki prejšnjega še vedno tipamo v megli in smo bolj ali manj uspešni v elastičnosti prilagajanja fluidnemu toku, ki nas žene naprej.
Pa smo pri mladih, ki bi po splošni definiciji morali biti v tej elastičnosti doma in o katerih poslušamo, da jim ponudba naše organizirane skupnosti ne odgovarja. Iskreno povedano, o mladih, ki jih ni, poslušam, odkar pomnim. Mogoče jih je manj angažiranih kot nekoč, vendar se je tudi manjšina v desetletjih številčno skrčila. Da nas je Slovencev v naši deželi 100.000, mislim, da verjame malokdo. Mogoče bo tudi res, da jih je bilo nekoč več, ki so znali najti pot do naših sredin, kot je tudi res, da smo znali biti bolj skromni in manj vsevedi, osebno sem se vedno držala načela, da če hočem kaj spremeniti, lahko to storim le, če sem pri stvari soudeležena, od zunaj lahko le izživljam svoje besedišče.
V naših organizacijah so vrata povsod odprta tistim, ki prihajajo z idejami in so pripravljeni prijeti za delo. Kvalitetno delo za skupnost je zame tisto, ki jamči kontinuiteto. Brez kontinuitete ni življenja in brez življenja ostajajo tudi superiorne vsebine le kaplja črnila na papirju ali zvok, ki se izgubi v etru.
Odgovorila pa bi vam, da mladi so. Jih ne boste srečali na okroglih mizah o volilnem zakonu ali na deželnih svetih strank ali krovnih organizacij, celo morje pa jih deluje v športu, okoli pustnih povork, zagledali jih boste na shodih proti uplinjevalniku ali hitri železnici, veliko je pevskih zborov z mladimi pevci, da ne govorimo o dramskih družinah, planincih, likovnikih in še bi lahko naštevala. Sama delujem v več odborih, tako poklicnih ustanov kot društev in na sejah je vsaj polovica prisotnih mojih vrstnikov. Seveda so tudi starejši, vendar si ne morem predstavljati, da jih ne bi bilo.
Več je še tematik, katerim bi se rada posvetila, vendar časa ni dovolj. Spregovorila bi o naši prisotnosti v mestnih jedrih, odprla bi debato, do katere je prišlo že pred 17 leti in je še vedno prisotna, o tem, zakaj ohranjamo enojezično Prešernovo proslavo, poudarila bi premajhno pozornost, ki jo namenjamo produkcijam, ki so v naši režiji, kakršna je na primer današnja, povedala pa bi tudi marsikaj o zelo pomanjkljivem vedenju o naših kulturnih in zgodovinskih posebnostih ter o tem, da bi se morali zavedati pomena kvalitetnega poljudnega podajanja informacij o nas samih.
O vsem tem kdaj drugič.
Na koncu bom spregovorila o jeziku, najpomembnejšem elementu, ki opredeljuje našo skupnost. In o tem, kako mi nivo znanja slovenskega jezika ni drugorazredna tema. Spadam med tiste starše, ki šolo in druge dejavnosti izbirajo tudi na podlagi nivoja pogovornega jezika v razredu ali v skupini. Pa če mi bodo jezikoslovci, sociologi ali psihologi dali prav ali ne. Stroko običajno jemljem cum grano salis, saj jo ne nazadnje ustvarjajo ljudje, ki so vpeti v različne kontekste.
Na jeziku pademo ali se razvijemo, brez znanja slovenskega jezika je naša skupnost nekaj drugačnega. Jezik in identiteta sta tesno povezana in odvisna drug od drugega. To vam bodo potrdili tudi tisti, ki delujejo v zdomstvu in iščejo vse poti, da bi se dogajanje v skupnosti ohranjalo v slovenskem jeziku. Saj brez jezika vodi le pot navzdol, vam bodo povedali. In če v to ohranjanje vlagajo toliko truda s sobotnimi šolami Slovenci, ki že več generacij živijo in so rojeni na drugih celinah – nekaterim najodličnejšim med najodličnejšimi se je sinoči tudi uradno poklonil slovenski narod -, toliko bolj bi se morali temu posvetiti tu pri nas, ko pa živimo le lučaj od Ljubljane in lahko gojimo živ slovenski jezik tako rekoč doma. Jezika ne asimiliraš v šoli, temveč moraš do njega imeti zavesten odnos, ga bogatiti z branjem in poslušanjem, z vsakodnevnim življenjem z njim in torej v skupnosti, ki ga obvlada. Sicer bo papirnat in umetno zgrajen. Gre za čisto osebni odnos, ki je po svoje tudi del zavedanja o sebi.
Vsi bi radi spreminjali svet, vendar nobeden ne začne pri sebi, je nekoč povedal ruski pisatelj. Kvalitetni pristop se začne pri posamezniku, kvaliteta je tista, ki nam jamči prihodnost, zaradi kvalitete bomo še najprej ali še bolj privlačni za bližnjega, ki sega tja do srednjeevropskega prostora.
Kvaliteta trka na našo prihodnost, doslej nam je bila dana, tudi ker smo več desetletij živeli nekje vmes in so o naših izbirah odločali zunanji dejavniki. Tokrat se moramo spraviti sami na noge in premisliti svojo vlogo. V zadnjem času pa sedimo kot kup nesreče v kotu, daleč od vrat.
Ja… kje je sedaj optimizem, o katerem je bil govor na začetku? Optimizem je v tem, da verjamem, da smo tega zmožni. Nekoliko se moramo otresti današnjih praks, ko vsak zase misli, da je pametnejši od drugega ali da nosi absolutno resnico v žepu, premagati nelagodje, nato sprenevedanje, polovične resnice in bolestno pozornost do detajlov. Zbistrimo si misli in pridimo z njimi na plan, sinteza bo mogoče težja, vendar drugače ne gre.
Zaključila bom z verzi meni zelo dragega slovenskega pesnika, čigar 70-letnico smrti bomo beležili meseca novembra:
Še trda srca jug naj nam ogladi,
naj v temne popke kri se omehča,
ne bo solza’, samo gubé dežja
zastro obraz nam za prihod pomladi”.

Erika Jazbar

Nagovor časnikarke Erike Jazbar na osrednji proslavi ob dnevu slovenske kulture v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme